Kapelica Trpečega Kristusa na Kobiljem klancu
Po dolinski cesti naprej opazimo za večjim ovinkom, kako se skalni pobočji z leve in z desne zbližujeta in ustvarjata sotesko. Cesta se tod dviguje v klanec, spodaj v strugi pa Bistrica preskakuje ogromne skale – balvane.
Na koti 604 m nm, na geološki meji starejših kamenin, tj. na Kobiljem klancu, stoji zidana bela kapelica zaprtega tipa.
Prvotno izročilo pravi, da sta jo sezidala Godnov Valentin – Bavant in Francelj Meglič – Kušpegar, v zahvalo, ker sta brez nezgod drvarila v hudih strminah za barona Borna, in še , da sta odnesla zdravo kožo na Konjščici, ko ju je napadel medved. Tako je povedal Janez Meglič-Urhov.
Po pripovedi Francke Primožič, Dolina 18, je ta kapelica še pred 100 leti stala v isti višini s cestnim klancem, ki so ga imenovali »Kobilji«, ker so strmino breje kobile težko prevozile. V kasnejših letih so klanec toliko znižali, da vodi danes do kapelice sedem stopnic. Gospa Francka je od svoje mame slišala tole pripoved: »Nekoč so kmetje, ki so se vračali s planine, kamor so gnali živino na pašo, počivali prav na tem kuclju, kjer naj bi bila tudi klopica. Nesreča je hotela, da je eden izmed njih padel v deročo Bistrico in se ubil«. Prizadeti so sezidali kapelico, ki je visoka dva metra, v tlorisu je pravokotnik (150 × 125 cm). Pokriva jo štirikapna, s pločevino krita streha. Vhod v znamenje je obokan in obok je tudi na zadnji steni. Prvotno je bil v znamenju kip Trpečega Kristusa, kateremu je bilo znamenje posvečeno. Vhod je bil zaprt s kovanimi vratci.
Po drugi svetovni vojni, v začetku julija 1946, so prenapeteži odtrgali vratca in jih vrgli s kipom vred v strugo. Čenčeva – Tišlerjeva mama so dali drug kip, ki je čez čas tudi izginil. Domačini so znamenje ponovno obnovili. Sedaj je na zadnji steni oljna podoba bičanega Kristusa, ogrnjenega v škrlatni plašč in s trstom v roki. Sliko je narisal domači umetnik Gašperček iz Strahinja. Stroške so krili Primožičevi iz Doline 18. Znotraj je na levi steni uokvirjena slika Žalostne Matere božje, na desni steni pa lesena skulptura Kristusove s trnjem okronane glave. Vhod je zaprt z vratci iz pokončnih lesenih letvic in jih zaklepajo.
Leta 2005 je klepar popravil streho, zunanjost pa sta obnovila Filip Bence in Janez Kavčič.
Iz Cerkvenega glasnika župnije Tržič (let. X, maj 2012, št. 5) izvemo, da je prvotno na tem mestu stalo leseno znamenje, še pred letom 1890, v spomin na nesrečo. Dva človeka sta se na Kobiljem klancu, ki je bil pred gradnjo ceste in predora zelo strm, smrtno ponesrečila. Bila naj bi ženin in nevesta. Na željo barona Borna so italijanski gradbeniki, ki so gradili cesto in predor, leseno znamenje nadomestili z zidanim. Posvečeno je bilo sv. Miklavžu, zavetniku vodarjev in voznikov. Prejšnje oskrbnice znamenja so pomrle in to je opustelo.
V marcu 2012 sta Ana in Zdravko Dovžan iz Doline znamenju dala novo podobo- Odločila sta se, da bosta skrbela zanj. Zunanje stene edikule so dobile sončno barvo, ki izstopa od zelenih smrek, obnovljena streha ima rjavo barvo, notranjost je bela. Gospa Ana je prinesla svoje vezane prte za mizico. Notranjost osvetljuje elektronska luč. Oskrbnika skrbita tudi za okolje, kjer stoji kapelica.
Spominska tabla
Pridemo do svetovno znane Dovžanove soteske, kjer je bil skalni zapah doline. Leta 1765 je eden Brusovega rodu izvrtal v skalo mali predor, čez Bistrico so obesili trtast most imenovan Hudičev, ker ga je ob neurjih pogosto odneslo. Pred tem predorom je še vidna mala vdolbina, v kateri naj bi bilo po pripovedovanju, tudi neko spominsko znamenje. Na ta most je navezana naslednja zgodba. Dolinka je prek trtastega mostu gnala tele. Vrv s katero je imela privezano tele, si je zavezala okoli zapestja. Na mostu se je žival splašila in padla v vodo, s seboj pa potegnila tudi ženo, obe sta se ubili. V spomin na to nesrečo je nekdo naslikal na leseno tablo ta prizor in v nemščini zapisal podatke. Tablo so obesili na zunanjo stran poznejšega velikega predora. Danes je ni več.
Križi na piramidah
Baron Julij Born je dal 1895 napraviti predor ob katerem se ob zgornjem vstopu vanj, dviga v dveh redeh proti nebu šest turnov ali piramid, s svojo divjo skalno lepoto. Po katastru je svet spodnjih treh turnov Hribarjev-Megličev iz Čadovelj 3, više ležeči trije so Kušpegarjevi in po teh danes plezajo.
Takoj po drugi svetovni vojni so nemški mobiliziranci Jože Meglič-Hribarjev, Dolinar in Primožič, na treh piramidah postavili križe v zahvalo, da so preživeli vojno vihro.
Po obnovi tehnike Kokrškega odreda okoli 1970, ki je v bližini piramid, je nekdo križem odstranil prečke. Naš znani plezalec Filip Bence, je 1980 iz macesnovega hudournika obnovil en križ.
Pomislimo na kakšen pogumen način so se fantje zahvaljevali Bogu za ohranjeno življenje.
Čarmanova spominska tabla
Kmalu za predorom pridemo do starega parkirišča; nasproti je danes geološki steber in novo parkirišče. Pred mnogimi leti je bila na starem parkirišču lesena spominska tabla na kateri je bil naslikan prizor, dva plašna konja in voznik, ki pada v reko. Zraven je bil pripis: 43-letni Matija Čarman – gospodar Gozove domačije pri Sv. Ani št. 22, dne, 24. sep. 1895 peljal z lojtrnikom, ki ga je vleklo par konj. Pri Hudičevem mostu sta se konja nenadoma splašila in zdivjala, nesrečni voznik je padel v reko in se ubil.
Ko so po drugi svetovni vojni širili cesto, so podobo pribili na drevo; pri naslednjem širjenju , pa so jo odstranili. Starejši domačini se te table še spominjajo.
Znamenje Marije z Detetom
Od geološkega stebra zavijemo čez most, tam kjer Bistrica buči čez stopničaste slapove-kaskade in pridemo na staro pot »na Jame« kot ta kraj imenujejo domačini. Prva hiša je pri spodnjem Šimnu, Dolina l, v njej domuje alpinist Filip Bence. Tam na vrtu, pred veliko skalo, odtrgane 1944, stoji leseno omarično znamenje pritrjeno na lesenem stebričku. V omarici je črnobela fotografija B. Murillove podobe Matere z Detetom. Omarica je zaprta z mrežastimi vratci, vse je močno dotrajano. Prvotno je bilo znamenje postavljeno 1942 ob cesti blizu Čadovelj. Postaviti ga je dal bivši jug. orožnik Pjevčevič, ki je bil kot tolmač zaposlen pri nemški žandarmariji. Tam je srečno ušel kroglam partizanske zasede, ko se je na motorju peljal v Puterhof. Čez dve leti je vozil na čelu patrulje in na istem kraju so ga ranile partizanske krogle. Ker znamenje ni imelo miru, so ga 1946 prenesli na Jame.
Spominska tabla na Rudah
Pri gospodarskem poslopju Jakoba Megliča – Urhovega Jaka stoji znamenje, ki je tja pribežalo.
Prvotno je bilo na Rudah ob mostu, ki pelje na Jame. Domači so ga leta 1928 postavili na kraj kjer se je pripetila nesreča 28-letnemu Francetu Primožiču – Dovžanovemu. Ta je šel 28. januarja 1928 vasovat v Pristavo – Križe. Ko se je vračal je na poledenelem mostu od veselja zaukal. Nesrečnemu fantu je spodrsnilo, padel je v Bistrico med skale in si zlomil tilnik. Ponesrečenca je čez dva dni našel cestar, ker je tistega dne zapadlo 60 cm snega.
Deltoidna tabla 85 cm visoka, spodaj obrezana, je kazala podobo sv. Frančiška -patrona nesrečena Franceta. Ob pogledu na znamenje so mu mimoidoči zaželeli mir, vsakega pa je opozarjala, da ob veselju človek ne sme pozabiti na previdnost.
Po drugi svetovni vojni sta dva vojaka vrgla tablo po tleh. Domačini vedo povedati, da sta dva dni zatem oba umrla za zastrupitvijo. Tablo je pobral ponesrečencev svak in jo prenesel na domači vrt na Jame. Znamenje so obnovili tako, da so na podlago pritrdili reliefno plastiko Marije z Detetom.
Razpelo pod brezo
Od domačij na Jamah zavijemo po ozki poti navkreber v vas Dolino. Nad potjo nas pozdravi razpelo s Križanim, pri katerem ima človek občutek, da hoče trpinčeni Kristus še v smrtni stiski objeti vse ljudi. Razpelo stoji na nizkem hribčku med Brusovo, Dolina 11 in Matevževo domačijo. Domačini so pripovedovali, da je bil ta križ pred desetletji na trati nad jezom, nad Šubičevo hišo na Jamah. Pod njim so Dolinci počivali, ko so se vračali iz Tržiča. Zakaj so ga 1936 prestavili ni znano. Križ so leta 1988 obnovili in ga postavili v cementni blok. Samo znamenje je enako kot tisto pred Kotarjem v Čadovljah. Dobro je bilo obnovljeno tudi telo Kristusa. Razpelo stoji v varstvu mogočne breze, ki ga ščiti pred vročimi sončnimi žarki. Podoba, ki jo kaže to znamenje, ustvarja prelepo sliko naše slovenske krajine.
Dovžanova niša
Po pripovedi je hiša št. 12 v Dolini najstarejša, prvotno imenovana Dovžanova. Hiša ima na zahodni steni med oknoma nišo (80 × 40 cm), v kateri je danes manjše razpelo. Pred mnogimi leti je bil v tej vdolbini lesen kip sedečega Kristusa, ki si z rokama podpira glavo, odet je v belo oblačilo.
O nastanku kipa je več različic. Ena od teh je, da se je Dovžanovi materi sanjalo, da se je pri hiši ustavil Jezus in počival. Kmalu za tem je prišel popotnik, katerega so prenočili, ta naj bi jim v zahvalo iz brezovega lesa izrezal kipec sedečega Kristusa.
Naslednja pripoved govori o hrvaškem graničarju, ki je služboval v Dolgi njivi in prišel k Dovžanovim snubit ter jim za dar prinesel kipec sedečega Kristusa. Ta kip gospodar zaradi varnosti hrani doma.
Znamenje angela varuha
Iz predora se cesta proti Dolini vije v serpentinah. Na velikem ovinku je l. 1939 dal baron Karel Born na škarpo sezidati kapelico v zahvalo, da se na tem mestu ni ubila hči Maja, Maria, Louise, Hedwig Born, ki se je tam ponesrečila pri vožnji s kolesom. V niši je bil kip angela varuha. Po drugi svetovni vojni so to znamenje odstranili.
Sv. Anton in Florijan pri Zg. Šimnu
Ko pridemo po serpentinah v Dolino, nas cesta pripelje v položnejši svet, ker se umiri Tržiška Bistrica. Smo na poti, ki vodi mimo bivše šole h Kušpegarju. S hiše nas najprej pozdravi sv. Anton, ki že dolga leta domuje v okenski vdolbini na južni strani hiše pri Zg. Šimnu – Dolina 10. Pripovedujejo, da sta se pred davnimi časi dva soseda neprestano pravdala. Da bi se spravila, so na mejo postavili leseno, odprto znamenje sv. Antona. Ko je ohišje dotrajalo, so kip tega svetnika postavili v okensko vdolbino.
Pred kakimi desetimi leti so čez slepo okno nad sv. Antonom pritrdili večjo podobo sv. Florijana.
Freske pri Kušpegarju v Dolini
Iz Doline vodi mikavna pot v Lom. Od glavne ceste zavijemo na desno, mimo nekdanje šole v hrib. Čez kake pol ure hoje zagledamo na prijetno nagnjenem pobočju Kušpegarjevo domačijo s številnimi gospodarskimi poslopji, na 850 m nm. Na tem posestvu gospodari rod Megličev – Dolina 24. Domačija je znana že iz 17. stol. in je bila mnogo večja. Na Rovtu so posestvo razdelili med Pinča in Urha, da sinovoma ni bilo treba služiti dolgoletne vojaščine; spodnji del posestva je ostal Kušpegarjev.
Prvotna Kušpegarjeva hiša je grajena v alpskem slogu; spodnji del je bil zidan, zgornji pa lesen. Na južni steni je na kamniti steni freska sv. Florijana, dobro naslikana po načinu furlanske slikarske šole. Žal je bila kasneje delno prebeljena. Zavetnik je viden kot rimski vojak s praporom na sulici, v roki drži golido za gašenje. Leta 1915 je zgodnji leseni del hiše pogorel, a so ga nadzidali z opeko. Na severno steno je mlad ljudski podobar Vinko Zulliani iz Loma iz Španovega mlina, napravil dve freski. Na eni je sv. Florijan, na drugi sv. Katarina s kolesom – patrona občine. Podatki govore, da je bil Franc Meglič st. Kušpegar, župan občine Sv. Katarina. Freski sta okoli meter visoki in 80 cm široki. Hiša je sedaj opuščena.
Pinčeva kapelica Srca Jezusovega
Od Kušpegarja gremo navkreber, mimo kozolca, čez senožeti, ob grapi skozi goščo do travnika na Rovtu (1018 m nm). Tam se nam odpre prelep razgled na Košuto, pred nami pa sta Pinčeva in Urhova domačija, najviše ležeča kmečka domova v tem delu.
Blizu Pinčeve domačije Dolina 26, ob dokaj širokem kolovozu, stoji kapelica presv. Srca Jezusovega. Postaviti jo je dal Janez Meglič v zahvalo za božjo Previdnost, ki ga je srečno privedla iz prve svetovne vojne. Kot vojak je bil ujet v Galiciji, poslan v Sibirijo, odkoder je iz ujetništva prišel z vlakom in delno peš.
Tri metre visoka kapelica je v osnovi kvadrat (170 × 170 cm), pokrita z dvokapno opečno streho. Vhod je zgoraj polkrožno obokan in ga zapirajo 210 cm visoka in 95 cm široka, lesena zastekljena vrata, v katerih so tri stekla rumene barve. Na timpanonu je freska, ki predstavlja veliko Božje oko. Zgornji del notranjega oboka je modro obarvan in okrašen z zvezdicami, na sredini je narisan bel golob- sv. Duh. Na srednjem delu mize stoji meter visok mavčni kip presv. Srca Jezusovega; prebodeno Srce je obkroženo s svetlečimi žarki. Do oltarne mize vodi troje stopnic, na katere so domači postavili nekaj kipov in križ. Omenimo 53 cm visoko mavčno skupino, ki poustvarja Križanega, kako viseč na razpelu podaja prebodeno roko sv. Frančišku Asiškemu. To skulpturo je boter Toporiš iz Čegeljš podaril Janezu Megliču. Tudi druga skupina je zanimiva: Jezus na križu, pod njim stojita Mati Marija in Marija Magdalena. Skupina je varovana s cilindričnim prekipnim steklom. Na levi in desni steni v kapelici visi po en črni okvir, v njem je na posebnem blagu-straminu izvezen napis:«Hvaljen bodi Jezus Kristus«, pod njim pa iz celuloida izdelan reliefni lik Jezusa. V drugem okviru je nad reliefno podobo božje Matere izvezen napis: »Obvaruj Marija našo hišo«.
Znamenje oskrbuje gospodinja Tončka Tišler, občasno kapelici obnovijo tudi oplesk sten. Zadnja leta je v kapelici enkrat letno maša, katere se udeleže Tržičani in Lomljani. Zaključimo s prošnjo Pinčevih naj jim Marija iz znamenja obvaruje domačijo.
Marija Brezmadežna v Urhovi kapelici
Sosednja domačija pri Urhu v Dolini 25, je stara več kot 200 let, kar dokazuje letnica 1774 vrezana v hišnem tramu. Pod tem domom stoji na travnati ruši zidana zaprta kapelica, ki jo je dal po zaobljubi sezidati 1921 Alojz Meglič, v zahvalo, ker ni bil vpoklican v služenje vojaščine med prvo svetovno vojno.
V notranjosti znamenja stoji na oltarni mizici meter visok mavčni kip Brezmadežne. Devica stoji na kači, ki ima to posebnost, da drži žival v ustih vejico limonovca s sadežem. Po pripovedi so kip kupili v Ljubljani. Poleg omenjene sohe je v kapelici še nekaj manjših hišnih kipov. Na notranji steni je 14 podob križevega pota v črnih lesenih okvirjih. Po tisku sodeč so podobe napravljene v Nemčiji.
Sama kapelica je 260 cm visoka, v osnovi kvadratasto zidana (125×125 cm). Pokriva jo trokapna streha prevlečena s pločevino, ki se na vrhu končuje s kovinskim križem. Znamenje je znotraj obokano. Portal krasi obok katerega zgornja tretjina je zastekljena, spodnji del pa zapirajo nizka vratca izdela iz rdeče pleskanih letev. Kapelica ima omet iz terra nove v krem barvi, kar ji daje prijeten videz. Spodnji del je opasan z nizkim sivim coklom, zgornji okrasni venčni zidci pa so beli.
S tem znamenjem je povezana prijazna zgodba o najdenki. Dne, 29. nov. 1929, zvečer ob pol devetih, je nekdo za to kapelico pustil prav majhno deklico in odšel. Domači so jokajočo deklico odnesli k sosednji Pinčevi kapelici, ti pa nazaj k Urhovi. V roki je imela listek z napisom: »Usmilite se te najdenke, krščene na Ano na Koroškem«. Urhovim se je sirotica zasmilila in gospodar je baje dejal nekako takole: »Kar naša bo, ker je bila za našim znamenjem«. In tako je tudi bilo. Urhova najdenka je zrasla v lepo dekle, katero je poročil Miha, sin gospodarjevega brata iz Doline. Čez leta je ta par zagospodaril na Urhovi domačiji, kjer niso imeli nič svojih otrok. Ana je postala skrbna gospodinja in dobra mati štirim otrokom.
Če se mimoidoči ustavi pred znamenjem in pogleda Marijin kip, se mu oko nehote zaustavi na podobi, ki je narisana na papirnem prtu in kaže klečečo deklico pred vaškim znamenjem. Sam prizor dokazuje kako globoko je bila v slovenskem človeku zakoreninjena potreba po znamenjih.
Znamenje »u Vonc«
Stopimo k planini Vetrih, tam blizu je Vonc, ob poti v njem pa Žegnan studenec s koritom za vodo. Žegnan mu pravijo zato, ker je baje nekoč župniku padla vanj hostija. Nasproti korita je na smreki pritrjena slikana tabla z dvokapno strešico. Podoba prikazuje kopišče na občinskem svetu v Treskah. V ozadju je pred smrekami oglarska koča in kolp’rn, pred njo pa leži mrtev oglar. V ospredju vidimo gorečo kopo, na levi, čisto spredaj, je vprega s konjem in mrtvecem na vozu; ob konju je voznik. Blizu kope je letnica 1860. Nad tem prizorom je alegorična slika sv. Trojice, ki krona na oblakih klečečo Marijo. Po pripovedi se je vžgala kopa, oglar ki jo je popravljal, se je vdrl vanjo. Strašno opečen se je izvlekel, a zaradi hudih opeklin umrl. Mrtvega je v vas pripeljal Pavšeljnov Aleš.
Podobo je načel neusmiljeni zob časa. Gozdno gospodarstvo je naprosilo ljudskega umetnika Janeza Slaparja iz Loma za pomoč. Ta je na macesnovi tabli naslikal enak prizor in podobo zaščitil. Pritrdili so jo na staro mesto in marca 1985 blagoslovili.
Kapelica Marije
Blizu obeh visokogorskih domačij so vikendi. Pokojni Mrak iz Šenčurja, ki je bil po sili nemški vojak, je za srečen prihod domov iz druge svetovne vojne in za mir, pred vikendom sezidal večjo 3m visoko kapelico, ki ima dvokapno streho krito s tegulo. V niši je 50 cm visok mavčni Marijin kip; Devica je v belem oblačilu in ogrnjena z modrim plaščem. Na steni visi še slika, delo dr. Prašnikarja, ki kaže Pinčevo domačijo. Vhod v kapelico zapirajo železna vratca.
Znamenje Marije Snežne
Blizu vikendov je ostal dva metra visok betonski steber nekdanjega gospodarskega poslopja. Steber je obnovil vikendaš Franc Kalan iz Stražišča in vanj v sprednjem vogalu izklesal votlino (40 × 40cm). Vanjo je postavil kipec Marije Snežne. Kapelico varuje štirikapna skodlasta streha, ki končuje z železnim križem.
Ukčeva kapelica Roženvenske Marije
Smo v Dolini in pridemo do Ukčeve domačije, kjer se levo od ceste odcepi pot, ki pelje ob potoku Kališniku proti Kalu. (Po tezi dipl. ing. D. Jelenca je to del prvotne poti čez prelaz Ljubelj.) Blizu hiše srečamo Ukčevo kapelico. Njo so po naročilu Dovžanovega očeta – Ukca leta 1895 pozidali italijanski delavci, ki so stanovali pri njih, ko so gradili cesto in predor za barona Julija Borna. Zidana zaprta baročna kapelica je v tlorisu pravokotnik (180 × 130 cm), visoka je 190 cm ter pokrita s strmo, dober meter visoko dvokapno streho, ki je prekrita z eternitom. Trikotno slemensko čelo-timpanon je prvotno imelo na pročelju fresko na prestolu sedečega Kristusa Kralja, pod njim zemeljsko oblo, nad njim pa Božje oko. Žal je freska zbledela. Prekrili so jo s trikotnim salonitom na katerega je Gašperček iz Strahinja naslikal podobo Kristusa Kralja na prestolu, ki ga obdajajo štirje angeli na plavajočih, modrikastih oblakih. Na robu slike je zapisano: 20. 10. 1969 – Gašperček. Stroške je pokrila mama Katarina Dovžan. Na sprednji strani kapelice sta dva okrasna zidca. Vhodna odprtina (145 × 90 cm) je zgoraj zaprta z rahlo šiljastim lokom, spodaj pa ima nizko stopničko. V notranjost seže meter in na zadnji steni je plitva vdolbina. Na nizki oltarni mizi je stala dobra plastika iz 19. stol. lep lesen kip Roženvenske Marije, katero odeva modro oblačilo in je ogrnjena v razgiban rjav plašč. Glavo ji prekriva bela naglavna ruta, na kateri je majhna zlata krona. V desnici drži rožni venec, v levi pa počiva v belo srajčko oblečen Jezušček.
Zaradi razmer, ki po vojni niso bile naklonjene znamenjem, so kip nadomestili z večjo papirnato sliko Karmelske Matere božje, ki pa so jo mladi zapeljanci vrgli proč. Danes je v poglobljenem lesenem okvirju votlina iz staniola v kateri stoji sv. Družina, ulita iz plastike, visoka 20 cm. Na notranji strani stekla so nalepljeni naslikani stolpi, ob katerih stojita, na eni strani sv. Peter, na drugi sv. Pavel, nad njima so angeli. Tu je še družinski kip presv. Srca Jezusovega, ob strani pa podobi Srca Jezusovega in Marijinega.
Kapelica je znotraj zaprta z oknom, ki ima sedem steklenih polj, na zunanjo stran jo ščitijo vrata iz letev, ki se zaklepajo.
Na željo domačinov je Krajevna skupnost Jelendol poskrbela, da so l. 1989 to in sosednjo Lenartovo kapelico prebelili, obnovili in vstavili nova vrata.
V Ukčevi hiši je vsakoletni blagoslov velikonočnih jedi.
Ukčevo znamenje s Križanim
Lesena znamenja so bolj minljiva. Za obnovo dotrajanega obeležja so poskrbeli Ukčevi-Meglič Janez in Dovžan Zdravko. To je spomin na 70-letno Ukčevo mamo Dorotejo Dovžan, rojeno Godnjov, ki je pod zelo strmo kamnito Reberjo, blizu domače hiše, nad cesto, grabila travo, pa ji je spodrsnilo, da je padla in se ubila.
Novo znamenje je lepo in pritegne pogled mimoidočega. Na macesnovem križu je pritrjena lesena podoba (40 × 50cm) iz 6 cm debele zlepljene macesnove deske, kar jo varuje pred krivljenjem. Umetnik je na temnomodrem ozadju upodobil Križanega h kateremu se lahko zatekamo k molitvi za priporočitev umrle ali za pomoč pri reševanju lastnih težav. Pod Križanim klečita dva angela, ki s sklenjenimi rokami vabita k molitvi. Podoba je naslikana v oljnih barvah na razkuženem lesu in je narejena po vzoru in tehniki dveh starih mojstrov Italijana M. Caravagga in Holandca Rembrandta, ki sta uporabljala sistem »tierra scuro« tj. slikala sta iz temne podlage na svetlobo. Pod podobo je napis: »Ukčeva mama, Doroteja Dovžan + 1895.« Slika je delo akad. kiparja V. Ribnikarja. Znamenje varuje večja dvokapna streha prekrita s skodlami.
Dne 13. okt. 2002 so se zbrali Dolinci in okoličani, ko je župnik mag. Roman Starc znamenje blagoslovil. Sorodnik Henrik Dovžan je orisal zgodovino Ukčevih in Dolincev.
Lenartova kapelica Marije Pomočnice
Naprej nas cesta vodi mimo Lenartove domačije do mostu ob katerem se na desno odcepi pot na Lenartov travnik. Tam raste nekaj metrov pod glavno cesto visok cipresovec, ob katerem skoro sramežljivo stoji zaprta, zidana Lenartova kapelica, postavljena v 19. stoletju.
Po pripovedovanju Dolincev, so to znamenje postavili zato, ker so nekateri domačini videvali v majskih nočeh lučke imenovane »svetinje«, ki so imele velikost dlani. Ko so postavili kapelico, tako pravi izročilo, se svetinje niso več prikazovale.
Kapelica je zidana v obliki kvadrata (175 × 175 cm) in do strehe visoka dva metra. Pokriva jo 130 cm visoka štirikapna streha, ki ima večji napušč. Sedanja kritina je iz cementnih opek, ob robovih zaščitena s pločevino. Vrh strehe zaključuje nizka pločevinasta piramida. Na starost kapelice kažejo gladke zunanje stene. Vhodna odprtina je široka 90 cm in na vrhu zaključena s potlačenim lokom. Večji notranji prostor zgoraj zaključuje križni obok. Iz stropa visi na treh verižicah stara oljna svetilka, ki je po pripovedovanju domačinov vedno gorela. Kapelico zapirajo lesena vrata. V njej je prvotno stal na podstavku lep lesen 115 cm visok baročni kip Marije Pomočnice kristjanov. Msgr. V. Zakrajšek je v popisu 1955 zapisal, da so po pripovedovanju Dolincev ta kip prenesli sem iz Jožefove cerkve nad Tržičem. V njej so 1860 menjavali oltarje in kipe.
Kip predstavlja Marijo Pomočnico, ki ima na obrazu otožen izraz, morda solzo, ob rokah sklenjenih ob pasu drži bel robec., kot bi sočustvovala s trpečimi. Telo ima odeto v dolgo roza oblačilo in pokrito z močno razgibanim modrim plaščem, ki ji zakriva tudi zadnji del glave. Okrog vratu je ovita z belim šalom. Na hrbtni strani kipa so napisana imena restavratorjev: Henrich Dobrin, 10. nov. 1896, Vinko Rebolj – Jezersko, Jožef Ribnikar 24. jan. 1947, Tržič.
Leta 1938 je baron K. Born za kapelico podaril 50 cm visok kip Janeza Krstnika. To je bilo tistega leta, ko je 22. novembra, ob »miklavževi povodnji« voda odnesla vse mostove od Medvod do Kotarja v Čadovljah, pa še žago in pri tem močno razrila dolinsko cesto. V tistih dneh je tudi umrl domači cestar Anton Kavčič, star 77 let, ki je 50 let skrbel za cesto, pa so ga morali po gozdu nesti k večnemu počitku. Rekli so: »S cestarjem je šla tudi cesta!«
V težkih dneh druge svetovne vojne so Dolinci pogosto v maju in ob nedeljah molili pred kapelico k Mariji, da bi jih zaščitila. V zahvalo na Njeno varstvo je bila 24. maja 1946. z dovoljenjem škofijskega ordinariata, na praznik Marije Pomočnice, pred to kapelico izredna zahvalna maša.
Žal pa so v noči v začetku julija 1946 trije objestni mladeniči vrgli Marijin kip iz Lenartove kapelice in kip Kristusa iz kapelice na Kobiljem klancu, v Tržiško Bistrico. Lenartovi so Marijin kip pobrali iz vode in ga shranili na varno. Ti trije zapeljanci so v enem letu žalostno umrli: eden se je ponesrečil pri delu na žagi v Jelendolu, drugi se je utopil v plitvem potoku in tretji je padel iz tovornjaka prav na ovinku, kjer so vrgli kip v vodo; dobil poškodbe glave in v treh mesecih umrl.
Tistega dne, ko je bil kip vržen v vodo, so Lenartovo mamo klicali na postajo milice v Tržič. Ta žena je močno želela, da bi postavili majhno cerkvico kakršne imajo večje domačije na Koroškem. Takrat so v gozdu odkrili še staro apnenco, iz katere bi apno porabili za zidavo. V ta namen je mama zbirala denarne prispevke. Na milici so ji prepovedali gradnjo in zaplenili denar.
Čez nekaj časa so preprodajalci starin iz znamenja ukradli še kakovostni kip Janeza Krstnika – pomočnika pred povodnjimi.
Sedaj je na oltarni mizici slika presv. Srca Jezusovega in nekaj nabožnih podob Marije in angela varuha.
Viri:
Avguštin C. Tržič in okolica, Zavod za spomeniško varstvo SRS, Ljubljana,1970.
Cerkveni glasnik za Tržiško župnijo, župnijski list, 1924-1940, letniki 1925-26.
Cevc T., Primožič I. Kmečke hiše v Karavankah, Znanstveno raziskovalni center SAZU Ljubljana, 1988, str. 186- 188.
Kragl V. Zgodovinski drobci župnije Tržič, Župni urad Tržič, 1936.
Kragl V. Zgodovinski drobci župnije Tržič, Župni urad Tržič, 1994 .
Kronika župne cerkve Tržič, 1880 do 2005.
Oznanila župnije Marijinega oznanjenja Tržič, Župni urad Tržič, 1989 do 2004.
Rakovec S. Steze in pota okoli Tržiča, Tržiški vestnik, 1953 do 1957.
Ramovš A. Barviti trogkofelski apnenec Dovžanove soteske: lepotni spev narave, Občina Tržič, 2002, str. 32.
Zadnikar M. Znamenja na Slovenskem, Ljubljana, 1964.
Zavod za varstvo kulturne dediščine Kranj, kustosinja Damjana Pečnik (ustni vir).