Znamenje sv. Mihaela na mostu
Poti iz juga v Tržič nas pripeljejo na Predilniško cesto in pred paviljonom se na levo odcepi obvoznica, ki nas vodi prek mosta čez Tržiško Bistrico proti Zdravstvenemu domu. Pomembnejši objekti kot so zgradbe ali mostovi so že v preteklosti dobivali za okras ali božjo zaščito ali kako umetniško stvaritev. Tak je trikotni okras znamenja na delu mostne ograje, ki je zamisel projektanta prof. Marjana Ocvirka. Zgradba tega trikotnega 120 cm visokega sakralnega objekta, je kombinacija betonskih geometrijskih elementov s kiparskim delom v bronu,
prilagojena mostni konstrukciji. Kip je izdelan prvotno v terakoti – žgani glini in je izvirno visoko umetniško delo po kiparjevi zamisli, izdelano v slogu mehkega impresionizma, ki ga razvija akad. kipar Vinko Ribnikar – domačin. Trikotna oblika mu je narekovala to unikatno delo, ki je prekrito z dvokapno streho, obloženo z bakreno pločevino, a je brez zadnje zaščitne stene s katero bi kip prišel bolj do izraza.
Skulptura je visoka 85 cm in kaže nadangela Mihaela v dinamiki boja s hudobcem, ki leži premagan pred njegovima nogama. Angel ima dolgo oblačilo, ki pada v mehkih gubah ohlapno po telesu. V desni drži ognjeni meč, s katerim je strl sovraga, a v levi pa ima ščit za obrambo, na katerem je simboliziran zaščitni znak pravične razsodbe, tj. tehtnica. Za podnožje ima kocko, simbol trdnosti, na katero je močno pritrjen. Odlitek v bronu je napravil mojster livar Borut Kamšek iz Gore pri Komendi.
Tržiču ga je darovala in financirala izdelavo Tržičanka Jana Golob-Kremžar in tako mesto obogatila za umetniško kulturni spomenik. Ob odprtju je most in znamenje blagoslovil 2. 12. 1995 župnik Franc Maček.
Ta most lahko gledamo kot simbol povezave med različnimi ljudmi, v Mihaelu pa simbol boja in zmage dobrega nad zlom, kar velja še posebno za današnji razburkani čas.
Florjanovo znamenje na Balosu
Le nekaj korakov naprej in smo pred gasilskim domom na Balosu. Na steni doma visi mavčni relief zavetnika gasilcev, sv. Florijan.
Na zelenici ob domu je 17. 10. 1997 župnik Franc Maček blagoslovil novo kapelico drugega zaščitnika Tržiča, sv. Florijana, župan Pavel Rupar pa je odprl nov most čez Mošenik.
V znamenju stoji hrastov kip sv. Florijana v nadnaravni velikosti 220 cm, katerega so iz lesa izrezljale vešče roke akad. kiparja Vinka Ribnikarja. Svetnik je predstavljen v razgibani kompoziciji rimskega vojščaka, oblečenega v tuniko in v usnjenem oklepu, ogrnjen v širok vojaški plašč, ki ga zapira okrogla zaponka. Glavo mu pokriva vojaška čelada, noge ima obute vojaške jermenaste sandale. Z levico drži sulico z vihrajočo zastavo, z desno pa izliva vodo iz golide. Ob vznožju je ujet v trikotno obliko relief mesta Tržiča v katerem dominirajo: zvonika farne in Andrejeve cerkve, grad, trg, stolpnica ter nakazani reki Mošenika in Bistrice. Hrastovina je patinirana. Kip stoji na 80 cm visokem, sivem marmornem podstavku, okoli katerega so oblikovana tla v sivem in črnem marmorju. Kipu je podrejena arhitekturna konstrukcija, ki sestoji iz lesenega ostrešja in nosilnih kovinskih stebrov , ki so v zgornjem delu razcepljeni in imajo v sebi vzorčne elemente povzete iz ograje na mostu. To ohišje je načrtoval arhitekt ing. Ignac Primožič. Za kip smo hvaležni darovalcem in mecenu iz Nemčije.
Naj zavetnik sv. Florijan varuje naše mesto pred ognjem. Zadnja leta pričenja 4. maja od tega znamenja vsakoletna florijanova procesija, ki je bila zaobljubljena zaradi velikega požara, ki je bil 1811 v Tržiču.
Kapela Marije vedne pomoči v »dekliškem domu«
Ob drugem mostu je velika stavba Blejska 13. Lastniki predilnice-BPT Tržič so za okoli 100 samskih deklet, ki so bile zaposlene v tej tovarni, leta 1923 dali sezidati »Dekliški dom«. V zgradbi so na podstrešju dali urediti hišno kapelo 10 × 8 m veliko. Ob odprtju je A. Gassner podaril za kapelo čudodelno podobo Marije vedne pomoči, katero je 1891 prinesel iz Rima (enako podobo je podaril farni cerkvi in je pod Florijanovim oltarjem). Na levi strani oltarne niše je stal na mizici večji kip Presv. Srca Jezusovega, tega je po vojni župnik Vidmar dal za v mežnarjevo kapelico v Lom. V kapeli so bile tudi manjše slike križevega pota. Dom so vodile šolske sestre sv. Frančiška. V kapeli je bila enkrat tedensko sv. maša.
V letu 1943. se je v dom vselil 19. SS-bataljon varnostne nemške policije, hišo in kapelo pa so morale sestre in dekleta izprazniti in se izseliti.
Bistriško znamenje Križanega
Ob mostu, ki pelje čez Mošenik na Blejski cesti, na dnu Kunternice, je nekdaj stal križ. Bistrica je do 1915 spadala po faro Križe, od takrat dalje pa do 1972 pa pod Tržič. Od takrat so Bistričani pokopavali umrle svojce na tržiško pokopališče. Pri tem mrliškem križu je bila lepa navada, da je možak, ki je nosil v »laterni« luč, pred tem znamenjem v imenu pokojnika prosil pogrebce naj mrtvemu odpuste zamere. Leta 1932. so dotrajani križ zamenjali za novega. Bil je prek 3 m visok in zaščiten z valovito pločevinasto dvokapno streho. Križani je bil lepo oblikovan, glava je nagnjena naprej z izrazom smrtnega boja.
In potem se je zgodilo! Z odločbo 21. 11. 1961 je bil križ odstranjen z motivacijo, da se mora urediti okolje Zdravstvenega doma, ki naj bi bil odprt 29. 11.1961. Razpelo je 1963 obnovil mojster Franc Dovžan in so ga pritrdili na zunanjo stran farne cerkve, nad levim stranskim vhodom v ladjo, kjer je še danes.
Znamenje sv. Jožefa na hlevcu
Vrnimo se čez mostova na Predilniško cesto. Na desni peljejo kamnite stopnice za Virje in na odcep poti k cerkvi Sv. Jožefa. Včasih je na nasprotni strani ovčjega hlevca stalo leseno znamenje sv. Jožefa, katerega pa po letu 1950 ni bilo več. Kot nadomestilo je Janez Vuk 1989 pritrdil na ovčji hlev lično izdelano znamenje – omarice. Izdelala sta ga mojster Avgust in sin Ignac po svoji zamisli. V njem je podoba sv. Jožefa, ki pestuje Jezuščka, v desni drži cvet bele lilije, simbol čistosti. Obe osebi povezuje svetniški sij. Opisano znamenje je kažipot k Jožefovi cerkvi.
Kapelica Trpečega Kristusa – Ecce homo
Vrnimo se po stopnicah. Nasproti takratne A-banke, nekdaj Lavičkove lekarne, sta bili mestna tehtnica in trafika. Za njima je visoka škarpa, ki je v enem delu grajena navznoter v polkrog. V tem zavoju je stala zidana baročna kapelica, obrnjena proti mestu, in ker je to ob vznožju Jožefovega griča, je bila tako kažipot k cerkvici.
Znamenje je bilo grajeno v prvi polovici 19. stoletja, visoko prek 3 m in zaščiteno z dvokapno streho krito s strešno opeko. Nad polkrožnim obokanim vhodom, je bil trikotni timpanon s fresko Boga Očeta. Vhod sta poudarjala dva vdelana stebra, zapirala pa umetno kovana dvokrilna želena vrata .
Notranjost kapelice sta krasili: na eni steni velika freska Brezmadežne, na drugi sv. Jožefa, ki je držal v roki Jožefovo cerkvico nad Tržičem. Nad oltarno mizo je viselo dragoceno platno oljna podoba Trpečega Kristusa (190 × 105 cm), delo slikarja Leopolda Layerja.
Slika predstavlja Trpečega Kristusa po bičanju. Da podobi prikaže vzdušje, je slikar uporabil zamolkle rjave odtenke barv. Roki Mučenega sta privezani z debelo vrvjo na nizek steber, nadlahti pa vklenjeni v kovan obroč, pripet z verigo k steni. Jezusov vrat ovija veriga, ki se kot obesek vleče do ledij, ovitih v kos belega platna. Njegovo telo je okrvavljeno, polno modric in ran ter kaže neizmerno izmučeno telo, ki se je žrtvovalo za človekovo odrešenje. Zato ime: »Glej Človek«! »Ecce homo«! V domači govorici so znamenju rekli: »Pr’ ta pr’vezanem Kristusu«
Nekdaj so se telove procesije tu ustavljale, da so poprosili za božje varstvo. Freske v kapelici je leta 1930 dal obnoviti župnik A. Vovk po slikarju Matiji Bradašku mlajšemu.
Dne, 26. 1. 1961 je prišla v župnišče uradna odločba o odstranitvi kapelice z obrazložitvijo, da ovira preglednost križišča in da bo tu lokacija za spominsko ploščo padlim partizanom. V župnišče so odnesli inventar in Layerjevo podobo.
V velikonočnem času v farni cerkvi postavijo to sliko Trpečega Kristusa za premišljevanje veličine božje ljubezni.
Znamenje Krišpina in Krišpinijana
Pojdimo prek mostu na Trg svobode k hiši št. 6 nasproti banke. Turistično društvo Tržič je omogočilo to vzidano znamenje s poudarkom pomena nekdanjega tržiškega družinskega čevljarstva. Čevljarji so imeli svoja zavetnika Krišpina in Krišpinijana. Ta dva čevljarja sta živela v času rimskega cesarja Diokleciana in se pred njim umaknila v Francijo. Tam sta izdelovala čevlje in širila krščansko vero. Rimski prefekt ju je dal zaradi vere mučiti in obglaviti.
Reliefna podoba prikazuje sveta brata pri čevljarskem delu, tako da eden stoji ob prikrojevalni mizi, drugi sedi na trinožniku in šiva čevlje. Na steni nad njima visi križ. Relief je iz lipovine izdelal akad. kipar Vinko Ribnikar. Mojstri so ga vgradili v opazovalno okno, po tržiško v »firbec okn’«. Dne 30. 8. 1998 ga je blagoslovil msgr. dr. Borut Košir.
Stanovski praznik čevljarjev s sejmom je bil na angelsko nedeljo, tj. prva nedelja v septembru. Navezan na to staro tradicijo, se sedaj v Tržiču pripravi vsakoletni »šuštarski sejem«.
Freski na Ferbarjevi hiši
Nekaj korakov naprej na št. 10 »na placu« so želeli ponovno prebeliti pročelje, a so pri tem odkrili ostanke nekdanjih fresk. V 17., 18. in 19. stoletju so imetja uničevali požari. Malo obogateni srednji sloj si je hotel zagotoviti še božje varstvo pred ognjem, tako da si je dal na pročelja naslikati nabožne freske. V tej hiši je živel tudi rod tkalcev in barvarjev Peharc – vulgo Ferbar (barvar), ki si je tudi dal naslikati dve zaščitni freski.
Zavod za varstvo kulturne dediščine je predlagal obnovo fresk. Te sta v avgustu 2002 naslikala akademski slikar Vinko Tušek in sin Marko iz Stražišča. Na 130 cm visoka ovala sta upodobila sv. Družino, ki kaže, da je na potovanju, ker Jožef drži popotno palico; prizor je postavljen v zeleno okolje vzhoda. V drugem ovalu je upodobljen sv. Florijan kot rimski vojščak in z golido gasi »tržiški plac«. Umetnika sta pričarala bogastvo ploskve v toplih, naravnih barvah. Okvirja fresk in okrasni črti so obarvani v grafitnosivi barvi.
Znamenje sv. Miklavža
Za Ferbarjevo hišo je bil nekdaj lesen most čez Bistrico do delavnice. Na mostni ograji je bila majhna kamnita kapelica posvečena sv. Miklavžu, zaščitniku pred vodno ujmo. Znamenja, mostu in delavnice ni več.
Znamenje Srca Jezusovega na hiši Prehod 4
Na levi strani iz trga zavijemo v ulico Prehod do nekdanje Devove usnjarske delavnice. Usnjarjem je po prvi svetovni vojni grozila izguba delovnih mest. Z delniškimi vložki so 1924 ustanovili v Tržiču Usnjarsko zadrugo Runo, leta 1927 pa še dokupili Devovo usnjarsko delavnico, danes Prehod 4. Pri vseh težavah so se usnjarji – zadrugarji želeli zateči še k češčenju Jezusovega Srca, ki je zraslo iz srednjeveških krščanskih pobožnosti. Na pročelju hiše Prehod 4 so v prvem nadstropju med oknoma napravili nišo in vanjo postavili kip presv. Srca Jezusovega. Tega je blagoslovil župnik Anton Vovk v maju 1932, pri tem so bili prisotni usnjarji z družinami.
Kip, visok 80 cm, je predstavljal Kristusa, ki stoji na zgornji polovici zemeljske oble na kateri so bili simboli mučeništva. Rešenik je imel belo oblačilo in bil ogrnjen z dolgim škrlatnordečim plaščem. Na prsih je imel v reliefu upodobljeno srce z žarki milosti. Roki je imel široko razprostrti.
Med okupacijo so kip odstranili. Zaradi določenih vzrokov je usnjarska zadruga 1969/70 prenehala delovati.
Marijino znamenje v oknu Andrejeve cerkve
Tržičani so iskali duhovno pomoč pri svoji nebeški priprošnjici. Da bi bila bliže, so postavili lep gotski kip Brezmadežne v levo okno Andrejeve cerkve. Ta je v 15. stoletju stala na nizkem griču pod gradom Neuhaus in bila središčna točka trga Tržiča. Kip je bil obrnjen proti trgu, pred njim je vedno gorela lučka. Njen drobni sij je desetletja edini ponoči svetil po trgu. Razpadajočo cerkev so 1865 podrli in spodaj v trgu sezidali današnjo. Kip je odkupila Frančiška Lavš, Koroška 11. kjer so ga imeli zelo v časteh. Dediči so ga v letu 1997 odpeljali v Ljubljano.
Po zapisih je kip »Brezmadežne v oknu« prvo in najstarejše znamenje v Tržiču, ki je ljudi navdajalo s pogumom in vdanostjo ob bridkih urah. Kip je iz peščenjaka, visok malo čez meter, star in dobro ohranjen. Marija nosi rahlo nagubano oblačilo v svetli oker barvi, okrašeno z zlatimi obrobami. Okoli pasu je obleka prepasana z ozkim pozlačenim trakom. Z levo roko drži Marija za konec temnozelenega nagubanega plašča, obrobljenega z zlato borduro, podloženega s svetlejšo modro podlogo, ki ji z hrbta pada prek kolen. Za ozadje glave je baročno oblikovana ruta, okoli glave je diadem iz 12 zvezd. V dolgih laseh, na desni strani glave, je za okras velik cvet. Pravijo, da je imela nekdaj v ušesih zlate uhane, okoli vratu pa dolgo ogrlico. Kip je delan tako, da v gibanju izpisuje črko S. Devica stoji na zemeljski obli in z desno boso nogo pritiska k tlom kačo, ki se ovija okoli oble. Lastnica je kip postavila v leseno temnorjavo obarvano baročno kapelico. Na oboku plava, med ozkimi zlatimi žarki, pozlačen golobček – simbol sv. Duha.
Kapelica za Rokodelskim domom
Zavijmo pod gradom po Partizanski ulici. Vincencijeva konferenca Tržič je 1928 kupila hišo, danes Partizanska 5 in jo preuredila za dom samskih fantov, z imenom Rokodelski dom. Vodile so jo šolske sestre sv. Frančiška. V veliki veži tega doma je stal meter visok kip Marije v belomodrem oblačilu. Ob kipu je gorela lučka in krasilo jo je cvetje.
Leta 1939 so sestre dale postaviti v brežino za domom odprto zidano kapelico iz drobnih prodnih kamnov, ki simbolizirajo lurško votlino. Na polkrožnem podstavku je stal kip lurške Marije. Kapelico je na zunaj okvirjal bršljan. Leta 1947 so morale sestre oditi in najbrže so s sabo odnesle tudi ta kip.
Sedanji stanovalci, posebno družina Brčina, so obnovili kapelo, vanjo postavili mavčni kipec fatimske Marije (56 cm), ki nosi kronico, roki pa ima sklenjeni k molitvi. Kapelico zapirajo vratca iz železnih palic, 8.9. 1994 jo je blagoslovil župnik Franc Maček.
Hišno znamenje lurške Marije
Ustavimo se pri hišni številki 13, kjer je na pročelju 150 cm visoka niša za hišno znamenje. Že prejšnji rodovi nogavičarjev so imeli Marijin kip. Sedanji 125 cm visok mavčni kip lurške Marije, so koncem 19. stoletja vstavili v nišo spremenjeno v lurško votlino in jo zaprli s prilagojenim oknom. Lurška gospa nosi belo nagubano oblačilo, roki ima sklenjeni k molitvi sv. rožnega venca, ki ji visi na roki in nas tako spodbuja naj ga molimo. Ob pasu jo krasi nebeškomoder trak. Ob nogah je vedno lepo cvetje, votlino osvetljuje električna lučka. Čez sto let star kip sta obnovila Blaž Šter in pozneje Jaka Kepic.
Kapelica Janeza Nepomuka ob mostu
Stopimo naprej do zgornjega mostu čez Tržiško Bistrico in se ustavimo pri kapelici.
Prvotna kapelica je stala na začetku mostu, z dvema stenama je segala do vode. Na Telovo 1875 sta se po končani procesiji zrušila most in kapelica. Ko so obnovili most so na začetku tega leta 1886 postavili novo kapelico. V njej sta bila visok kip Janeza Nepomuka in manjši Leopoda; v niši spodaj je ležal kip Janeza Nepomuka. V noči od drugega na tretji februar 1947 sta dva zapeljanca vrgla kipe v vodo. Večji kip so rešili in obnovljen je pritrjen na koru v Jožefovi cerkvi. Ob gradnji Cankarjeve ceste 1947 so kapelico podrli.
Na željo okoliških faranov je bila sezidana nadomestna kapela ob mostu na Kurnikovem trgu. Načrt za 480 cm visoko, zaprto znamenje je izdelal ing. arhitekt Ignac Primožič. Ima štirikapno piramidalno streho, prekrito z bakreno pločevino. Na vrhu je krogla na njej pa križ. V znamenju na oltarčku stoji kip Janeza Nepomuka, delo akad. kiparja Vinka Ribnikarja. Soha je visoka 125 cm iz patinirane lipovine, izdelana v enem kosu. Umetnik je pri skulpturi uporabil baročni diagonalni stil. Svetnik je oblečen v kanonično obleko, z duhovniškim biretom na glavi in ogrnjen v krzneno spovedniško moteto (to je liturgični plašček cerkvenih dostojanstvenikov). Janez Nepomuk je bil goreč oznanjevalec Boga in zato drži v rokah Razpelo. Spodaj vidimo serafina-angelčka, ki drži prst na ustih in tako simbolično kaže na svetnikovo spovedno molčečnost, zaradi katere je bil usmrčen. Ni povedal kralju Vaclavu česar se mu je izpovedala žena, kraljica Ivana. Kralj ga je dal zvezanega vreči iz Karlovega mostu v reko Vltavo v Pragi. V znamenje mučeništva drži angelček v rokah palmovo vejico. Ob svetnikovem vznožju so nakazani valovi Vltave. Prostor ima še dvoje zastekljenih polkrožnih oken, vhod pa zapira kovinska mrežasta ograja, izdelana v TIKO Tržič. Kapelico je zidal Jože Ropoša, opremljali pa tržiški obrtniki in tudi tisti, ki so sodelovali pri obnovi farne cerkve.
Zaradi zidave nadomestne kapelice, je bilo tudi nekaj nevšečnosti pri oblasteh.
Kapelico je slovesno blagoslovil 20. aprila 1991 škof Jožef Kvas. Marsikdo se pred znamenjem ustavi in poprosi svetnika za varstvo pred vodnimi ujmami. V preteklosti so se tu zaustavljale telovske procesije.
Hišna kapela sv. Jožefa »na Skali«
Blizu Janezove kapelice je velika hiša, danes Cankarjeva 5. Industrializacija je prinesla problem celodnevnega varstva otrok zaposlenih staršev, občini pa še skrb za sirote. Ta problem je začela reševati Vincencijeva konferenca Marijinega oznanjenja Tržič, tako da je 1913 kupila hišo »na Skali« in jo preuredila v zavetišče. Veliko sredstev sta prispevala delničar BPT Andrej Gassner st. in žena, tržiški obrtniki in članice Marijine družbe. Finančno poslovanje je vodil župnik, najdalje Anton Vovk. Dom so najprej vodile sestre sv. Križa, od 1923 pa šolske sestre sv. Frančiška. Med prvo svetovno vojno so sestre sv. Križa pripravile 41.194 šolskih kosil in 56.312 kosil za odrasle, za kar so dobile avstrijsko državno odlikovanje.
Sestre so si želele hišno kapelico in potrkale na srca dobrotnikov. In res! Dobile so kip Presv. Srca Jezusovega in kip Praškega Jezuščka, iz raznih koncev Slovenije pa liturgične predmete potrebne pri maševanju. Sakralni prostor so imele najprej v pritličju, od 1924 so tam že maševali. Skalo so 1931 dozidali in kapelica je dobila prostor v podstrešju (4 × 5 m).
Nad tabernakljem je bila slika zaščitnika zavetišča sv. Jožefa, na oltarni mizi sta stala še kipa Matere božje in Vincencija Pavelskega. Za 50-letnico ustanovitve Vincencijeve konference 1889-1939 so po načrtih akad. slikarja Staneta Kregarja že leto prej postavili nov oltar, ta slikar pa je izdelal tudi novo oljno podobo sv. Jožefa. Oltar je bil izdelan v lesu, tabernakeljska vratca so imela reliefno podobo Jezusa – otroka. Molitve in prošnje k Mariji, Jožefu ter Vincenciju v tej kapelici, so prinašale varstvo in blagoslov.
Dom je deloval do marca 1942, ko so nemške oblasti pregnale sestre, šolski otroci so ostali doma, v praznem zaklenjenem župnišču so ustanovili nemški vrtec ki je deloval do konca vojne.
Kip sv. Jožefa na pročelju »Našega doma«
Prosvetno društvo sv. Jožefa v Tržiču je za svoje prireditve imelo »na Skali – Našem domu« dvorano z odrom. Na obnovljenem pročelju so v večjo nišo postavili stoječi beli mavčni kip sv. Jožefa. Izdelal ga je kipar Pavlin iz Radovljice, ki je kasneje padel v prvi svetovni vojni. Stroške za kip sta krila nekdanji tržiški kaplan Viktor Čadež in njegova sestra iz ZDA; blagoslovili so ga 1915. leta. Skulptura je visoka 140 cm in z belino posnema marmor. Obraz sv. Jožefa izraža milino in skrb za božje Dete, ki ga drži na rokah. Jezušček dviga ročico proti nebu. Jožef je odet v dolg valovito razgiban plašč.
Leta 1941 so »Naš dom« zasedli Nemci za delovanje KVB (Koroško ljudsko zvezo), ki je dala odstraniti kip in dovolila, da so ga prestavili v Andrejevo cerkev.
Slika sv. Miklavža v jezu
Za Kajtanovo fužino je bila v jezu čez Bistrico vzidana slika sv. Miklavža, priprošnjika pred vodno ujmo. Ob povodnji je ostala le stena na kateri je bila slika. Pri popravilu jezu so jo zazidali. To je bilo v času med obema vojnama.
Znamenje Jezusa za fužino
Leta 1930 je za Kajtanovo fužino dal dr. Kozma Ahačič postaviti leseno znamenje »Jezus – prijatelj otrok« v spomin na prvo sv. obhajilo prvorojenega sina Marjana. Tega znamenja ni več.
Freska Marije Brezmadežne
Stopimo čez Cankarjevo cesto do Kosarske ulice št. 2. Na hiši je bila slikovita freska. Fužino Njivo je kupil maršal Radetzky in dal sezidati to hišo za graščinske uradnike. Ko je fužino Njivo kupila Barbara Ahačič, je ta stavba postala upravno poslopje. Omenjena freska, ki jo je dal naslikati Franc Ahačič, 3. 9. 1908 pa jo je blagoslovil Viktor Kragl, je bila med dvema oknoma v prvem nadstropju na steni, ki je bila obrnjena na ulico. Poslikava je bila malo večja od oken s štukiranim okrasjem in angelskimi glavicami v vogalih freske. Brezmadežna je bila v belem oblačilu, ogrnjena z modrim plaščem, glavo je ovila v bel šal, okoli pa 12 zvezdic. Marija je imela roki sklenjeni k molitvi in stala na zemeljski obli s polmesecem.
Po drugi svetovni vojni je hiša prišla v družbeno last. Opisano fresko so odstranili, tako da so iz dveh oken, med katerima je bila freska, napravili večje okno. Žal je tako takrat zidna freska v Tržiču izginila, pa tudi arhitektonski izgled hiše je bil pokvarjen.
Znamenje sv. Jožefa
Stopimo malo nazaj in zavijmo na klanec. Pri 300 let stari hiši, Cerkvena ulica 1, nam oko obstane na skromni, rjavo obarvani pločevinasti hišici – znamenjem, ki je pokrito z valovito strešico. V njem je podoba sv. Jožefa z Detetom, kamor so jo dali lastniki hiše v upanju, da bo priprošnjik obrnil vse v dobro.
Križ na klancu
Pod vrhom klanca, v Cerkveni ulici med številkama 5 in 7, zaide pogled nehote prek kovane ograje na križ s Križanim.
Ob koncu 18. stoletja je dal pred fužino Njivo Matevž Pollak – Suza, postaviti leseni križ.Ko so leta 1831 napravili novo cesto čez klanec in naprej v Dolino, so Suzov križ prestavili v vrt med obema hišama. 1930 je župnik A. Vovk dal napraviti nov križ.
Na betonskem podstavku, pred katerim je klečalnik, stoji 3,5 m visok, rjavo obarvan križ. Njegovo ozadje zapolnjuje malo nazobčan, lesen zaslon. Kip Trpečega je star. Neznani kipar mu je upodobil izraz smrtnega boja, saj so bile zadnje besede Križanega: »Dopolnjeno je!« . Kip je leta 1995 obnovil akad. kipar Vinko Ribnikar. Prenekateri vernik se tu prekriža in lepo bi bilo, če bi poprosil še za mir.
Med vsakoletno procesijo na Telovo je tu evangelij z blagoslovom.
Znamenje presv. Srca Jezusovega
Na farovškem dvorišču je majhno omarično znamenje, ki sta ga 1989 izdelala mizarski mojster Avgust in sin Ignac Primožič. V njem je manjši mavčni kip presv. Srca Jezusovega. Jezus ima dolgo drap oblačilo in je ogrnjen s plaščem zamolklo rdeče barve, z rokama pa kaže presv. Srce. Leta 2005 je kip obnovil slikar Vinko Hlebš.
Jožefova dvorana
Pri župnišču je dvorana posvečena sv. Jožefu, ki je tudi zavetnik Tržiča. Namenjena je verskemu in kulturnemu življenju in je skromna nadomestna dvorana predvojne dvorane Našega doma na Skali, katere zavetnik je bil sv. Jožef.
Sedanja dvorana je nastala iz dela bivšega gospodarskega poslopja župnišča. Meri 14 × 6 m. Podboji vhodnih vrat so iz zelenkastega peraškega tufa z vklesano letnico 1864. Za okras sta ob vhodu vzidana še dva kamnita stebra, ki sta bila prej del vhoda v župnišče.
Marmorni nagrobnik
Na pročelju dvorane je vzidan del nagrobnika (57 × 57 cm) iz kararskega marmorja. Predstavlja reliefno izdelan kelih, ki stoji na mašni knjigi in je ovit s štolo; nekoč je bil nagrobnik umrlemu mašniku.
Relief sv. Jožefa
Poleg vrat je v lesu (75 × 55 cm) velik, patiniran relief sv. Jožefa z Detetom. Pod njim je napis Jožefova dvorana. Relief je delo akad. kiparja Vinka Ribnikarja.
Zvon – pomnik
Ob vzhodni kamniti ograji, ob farni cerkvi, počiva zvon, ki je 250 let pel ob veselih in žalostni dogodkih. Obesili so ga v stilizirani zvonik s streho, po načrtu ing. arhitekta Ignaca Primožiča. Zvon- pomnik je blagoslovil župnik Fr. Maček 12. 12. 1992, v spomin na trške pravice, ki jih dobil Tržič pred 500 leti.
Zvon je pel v Jožefovi cerkvi od 1730 – 1917. Žal je počil, a so ga oživeli, o čemer je v nemščini zapisano na zvonu in se v prevodu glasi: »Razbit leta 1841 po dobrotnikih v slavo Boga in sv. Jožefa povečan in ponovno narejen pri Antonu Samassa v Ljubljani št. 460.« Zvon je težak 692 kg in je bil uglašen v tonu F. Okrašen je s podobami: sv. Jožef z Detetom, Jezus na križu, Marijino kronanje.
Ko so med vojno 1917 Avstrijci pobirali zvonove, so ta zvon prestavili v farni zvonik. Ponovno je počil 1946, a sta ga 1959 Jože Pogačar in Ivan Hotko korajžno zavarila na župnijskem dvorišču, kar je edinstven tehnični podvig. Zvon je zapel, a ga je kmalu pretežak kembelj počil in zvon je za vedno utihnil.
Doprsni kip nadškofa A. Vovka
Skulptura stoji na neobdelanem granitnem podstavku, ki je zagozden v škarpo, blizu Zvona – pomnika. Skala naj bi pomenila smisel Kristusovega reka: »Ti si Peter Skala!«
Akad. kipar Vinko Ribnikar je razlagal, da je glavo oblikoval iz dvodimenzionalne podobe v trodimenzionalno obliko. Ohranil je podobo župnika Vovka takšnega, kakršnega smo poznali in spoštovali Tržičani, ko je 14 let tu pastiroval (1926 – 1940). Iz obraza mu seva dobrotljivost povezana s skrito skrbjo. Skulpturo je v bron ulil Kamšek iz Gore pri Komendi.
Na Vovkovo nedeljo 16. 7. 2000 je kip blagoslovil metropolit Franc Rode.
Pred poslovilno mašo 31. 8. 2015 je župnik Roman Starc blagoslovil skulpturo nadškofa A. Vovka, ki je bila prenesena na nov visok kamnit podstavek v cvetlični gredi.
Pokopališki križ s Križanim
je simbolični skupni spomenik vsem Tržičanom, ki so umrli doma ali po svetu. Stoji ob desnem zidu na glavnem delu pokopališča. Darovali so ga usnjarski pomočniki in izdelal J. Vurnik iz Radovljice 1863. Je 3 metre visok in ga prekriva valovita pločevinasta streha. Križani nam kljub trpljenju govori: »Jaz sem vstajenje in življenje.« Križ je bil že večkrat obnovljen. Ob tem križu prižigajo luči ljudje na Vse svete, ki nimajo tu grobov svojcev.
Pokopališka kapela sv. Križa
Prvotno tržiško pokopališče je obsegalo le prostor okoli farne cerkve. Do danes so ga petkrat večali na odstopljenem zemljišču cerkvene nadarbine. Po drugem podaljšku leta 1890. je segalo pokopališče do kapele sv. Križa.
Takratni podjetni usnjar Peter Mally – Pikec je dal sezidati nad družinsko grobnico večjo kapelo. Bil je vpliven mož in cerkveni ključar. Kapelo je podaril tržiški župniji, da bi služila za cerkvene obrede na pokopališču. Župnik Franc Sal. Špendal je izprosil od škofijskega ordinariata dovoljenje, da se v kapeli lahko mašuje in ga je dobil z odlokom št. 1684 z dne 23. aprila 1919.
Kapela je grajena v neoklasicističnem slogu, v osnovi pozidana na kvadratnem tlorisu (320 × 320 cm). Zaprta je s tremi polnimi stenami, ki imajo v notranjosti nakazane okrasne loke. K pročelni pravokotni odprtini sta prislonjena dva nosilna stebra, na katerih leži, z zidci okrašena preklada in nad njo trikotni timpanon. Trikotnik je okrašen z reliefom peščene ure-simbolom , da se čas izteka, na vsaki strani pa še palmov list. Na vrhu dvokapne pločevinaste strehe stoji kamniti križ. Oltar je kamnit z vzidanim kamnitim grobkom. Na sprednji strani oltarja so v bel marmor v gotici vklesana imena pokojnih družine Petra Mallyja.
Nad oltarno mizo so okoli 150 cm visoke tri skulpture iz umetnega marmorja. V srce je segajoč pogled na prizor Kalvarije, na bledilo okamenelega trpljenja Križanega, kjer obraz izraža vdano trpljenje. Ob vznožju stojita mati Marija z vso bolečino ob Sinovem trpljenju in v žalost zatopljen apostol Janez.
Strop nad Kalvarijo je obočen, prebarvan z nebeško modrino in okrašen z zlatimi zvezdicami.
Postojmo pred kapelo, da občutimo Kristusa in njegovo moč, ki s svojim trpljenjem in smrtjo rešuje človeštvo.
Dne 7. okt. 1996 so se po sv. maši, duhovniki in verniki napotili, ob soju neštetih lučic in s petjem psalmov, proti kapeli. Gost iz Bavarske, sicer Tržičan župnik Polde Ovsenek, je obnovljeno kapelo blagoslovil in ob tej slovesnosti še obnovljen kip nadangela, ki nemo straži grob devetih mladih smučarjev, med temi tudi Poldetovega brata, ki so bili leta 1937 žrtve snežnega plazu pod Storžičem. Dekan Franc Maček se je ob koncu slovesnosti zahvalil gostu za kritje stroškov obeh spomenikov in donatorstvu naši župniji; v imenu občine pa se mu je zahvalil še župan Pavel Rupar.
Antonova niša na Koroški cesti
Poglejmo še v »Zgornji kon’c Tržiča«. Od cerkve Sv. Andreja, se začne cesta počasi vzpenjati. Na hiši štev. 14 je v južni steni majhna vdolbina v kateri je podoba sv. Antona. Nekdaj je bila ta hiša last čevljarskega mojstra Grosa, ki je imel dva sinova duhovnika: Karel je bil podravnatelj ljubljanskega semenišča, brat Anton pa prior benediktinske opatije sv. Janeza in generalni vikar Collegeville v Sev. Ameriki. Danes je hiša last Nade Švab.
Kapelica žalostne Matere božje
Tam kjer je od Koroške ceste odcep na levo v Muzejsko ulico, na desno pa pot na grad, je pred Luzarjem-Femcem (Koroška 19) stala do 17. 8. 1944 zidana baročna kapelica. Nemci so jo brez potrebe podrli z vzrokom, da širijo cesto.
Kapelica je stala na pravokotni osnovi in bila na treh straneh zaprta. Vhod vanjo so varovala umetno kovana vrata. Zunanje stene so bile okrašene z zidci in stebri. Na levi zunanji steni je bila velika freske sv. Uršule (v Tržiču je bila 1862 ustanovljena Bratovščina sv. Uršule). Na desni zunanji steni je bila freska sv. Florijana, ki gasi sosednjo Kuštrovo hišo, v spomin na veliki požar v Tržiču 1811.
V trikotniku nad vhodom je bila freska Jagnje božje. Po tej slikariji sodeč je bila kapelica zidana v drugi polovici 19. stoletja. Znamenje je prekrivala dvokapna opečna streha. Znotraj je bil obokan strop, na levi steni je bila freska sv. Andreja, na desni pa sv. Ane. Na zidani mizici je stal ikonografski kip sedeče Pietà.
Skulptura je lesena, visoka 90 cm in polihromirana. Mati Marija je oblečena v zamolklo rdeče oblačilo, ogrnjena v zelo temnozelen plašč, s svetlejšo podlogo, mehko gubanje se prilagaja telesu. Nagnjeno glavo ovija bela naglavna ruta, nad njo so bili pozlačeni žarki in venec lučk. Sedem mečev v materinih prsih, je simbol sedmih bolečin. S križa sneti Sin je v klečečem položaju naslonjen v Materinem naročju, ki mu z levico podpira glavo, z desnico pa ga drži za desno roko. Telo Mučenika je obrnjeno proti gledalcu. Obraz Device izraža nemo sočutje. Plastika je oživljena v izrazito gotski črti. Delo prihaja verjetno iz tirolskih delavnic. V znamenju je bil kip zaščiten s tridelnim oknom. Ljudje so radi pred kapelico postajali in molili, verovali in trpeli ter se počutili potolažene. Pri telovskih procesijah je bil pri tem znamenju tretji blagoslov. Ko so podrli kapelico, so kip Matere božje prenesli v Andrejevo cerkev.
Spominsko znamenje nad grobiščem Napoleonovih vojakov
Od nekdanjega znamenja zavijemo na desno mimo mogočnega portala proti gradu. Koncem 19. stol. je grad prešel v last BPT Tržič, vanj pa se je vselil Andrej Gassner st. – veleindustrijalec. Ta je dal 1896 postaviti na nizko vzpetino nad zavojem poti na Brežice, zidan nagrobnik v spomin na tu pokopane francoske vojake. Tudi Tržič je bil od 1809 do 1813 pod Francozi v Ilirskih provincah. V letu 1813 so se Avstrijci in Francozi večkrat spopadli za prelaz Ljubelj. Pri spopadu v Tržiču pred Vanderhovco (Koroška 17) je padlo 6 Francozov in en Avstrijec, prve so pokopali za gradom, Avstrijca pa na farno pokopališče.
Znamenje je podobno kužnemu slopastemu in ima v osnovi zidan kvadratast podstavek (107 × 107 cm), v višino pa meri 116 cm. Pri vrhu ima zidec poševno okrasno borduro. Iz podstavka raste znamenje v srednji glavni del, ki je za malenkost ožji in na vrhu polepšan z belim zidcem. Vse pokriva štirikapna streha iz skodel. V srednjem delu so štiri zgoraj zaokrožene plitve vdolbine. V njih so bile sprva lepe freske: na vzhodni strani je bila Marija Brezmadežna, na južni sv. Jožef, na zahodu sv. Andrej in na severu sv. Ana. S temi freskami so bili nakazani patrociniji tržiških cerkva.
Znamenje je načel zob časa. Leta 1974 je dobilo nov oplesk v krem barvi, zidci so bili poudarjeni z belo barvo, v borduri pa so se menjavale zelena, bela in pompejanska. Freske so zakrili z lesonitnimi ploščami na katerih so bili napisi v slovenščini in francoščini: »Francoskim vojakom padlim v bojih proti Avstrijcem 1813«. Spomenik je znak spoštovanja do mrtvih vojakov, ki so padli daleč od doma. Leta 1995 so znamenje ponovno prebarvali; barve je podaril trgovec Chemo – Žepič, slikarska dela opravil Ado Kavčič in prekril strešico. Zapis je ostal le v eni niši.
Pod gradom je zrasla nova osnovna šola. Učenci so pri zgodovinskem krožku pod vodstvom prof. Draga Zalarja proučevali vzroke postavitve tega znamenja z možnostjo, da je bil med padlimi Francozi tudi nasilno mobiliziran Slovenec. Tako so bili motivirani za obnovo spomenika. Pri likovnem pouku so krožkarji na plošče iz furnirja s temperami naslikali patrone tržiških cerkva in jih zaščitili z lakom. Na zaščiten papir so obnovili v slovenščini in francoščini prejšnja zapisa, letnico obnove 1974, imena patronov in jih pritrdili v znamenje. Nasvete za to so dobili na Zavodu za kulturno dediščino v Kranju pri kustosinji gospe Pečnikovi. 21. 10. 2003 so učenci izvedli kulturni spored; obnovljeno znamenje pa je blagoslovil župnik mag. Roman Starc.