Župančičevo sprehajališče je že od leta 1955 poimenovano po pesniku in dramatiku Otonu Župančiču. Gre za sprehajalno pot ob reki Krki od konca Pugljeve ulice do Bršljinskega potoka. Ima dve hišni številki.
Oton Župančič se je rodil 23. januarja 1878 v Vinici materi Ani Malič in očetu Francu Zupančiču, sicer doma iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah. Ko je bil Oton star dve leti, se je družina preselila v Dragatuš, kjer je oče odprl trgovino in gostilno. V Dragatušu je pesnik obiskoval prva dva razreda osnovne šole, naslednja dva razreda in tri razrede gimnazije pa je obiskoval v Novem mestu. V teh letih je že snoval in objavljal prve pesmi. S Francem Dergancem in Milanom Pugljem je izdajal rokopisni dijaški list Na Prelji, ki ga je ilustriral sošolec Ivan Vavpotič.
Njegova družina se je zaradi slabih finančnih razmer medtem preselila v Ljubljano, kjer je leta 1896 maturiral. Do leta 1900 je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis, vendar študija ni dokončal. Po odsluženem vojaškem roku se je vrnil v Ljubljano. Sprva se je preživljal s prevajanjem, leta 1913 je postal mestni arhivar, leta 1920 pa se je zaposlil v Narodnem gledališču. Tam je bil dramaturg, glavni tajnik, med leti 1928 in 1941 pa tudi upravnik gledališča.
V ljubljanski Zadrugi se je kot gimnazijec seznanil s Kettejem, Murnom in Cankarjem, s katerimi tvori literarno obdobje, imenovano slovenska moderna. Leta 1899 je izdal prvo pesniško zbirko Čaša opojnosti, v naslednjih letih pa še zbirke Čez plan, Samogovori, V zarje Vidove, Mlada pota (antologija) in Zimzelen pod snegom, ki prinaša predvsem pesniška dela, nastala med vojno. Za najboljšo pesniško zbirko veljajo Samogovori, kjer med drugim izrazi bolečino izseljenstva in obravnava narodnostno problematiko (Duma, Z vlakom). Leta 1924 je zasnoval izvirno dramo Veronika Deseniška.
Izjemnega pomena je tudi njegovo prevajalsko delo, kamor sodijo prevodi 15 Shakespearovih dram, prevodi Danteja, Goetheja, Puškina itd. Tudi med slovenskimi esejisti zavzema ugledno mesto, njegova Beseda o Prešernu (govor v Narodnem gledališču v Ljubljani leta 1926) sodi med najlepše sestavke, kar jih je bilo kdaj napisanih o Prešernu, čigar velik častilec je bil.
V časopisih in revijah je objavljal pesmi za otroke in kasneje izdal štiri pesniške zbirke za mladino: Pisanice, Lahkih nog naokrog, Sto ugank in Ciciban. Mnoge med njimi so slogovno naslonjene na ljudsko pesem in obujajo spomine na otroštvo v Beli krajini.
Užival je sloves največjega živečega slovenskega pesnika, predsedoval je Društvu slovenskih književnikov, slovenskemu centru PEN, francoskemu inštitutu in po vojni Slovenski matici. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je izvolila med svoje prve člane, izvolile so ga tudi tuje akademije. Obsežni študiji o njegovem delu so izdali tudi v Franciji in Italiji.
Umrl je 11. junija 1949 v Ljubljani, pokopan je na ljubljanskih Žalah v grobnici slovenske moderne.
Njegova družina se je zaradi slabih finančnih razmer medtem preselila v Ljubljano, kjer je leta 1896 maturiral. Do leta 1900 je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis, vendar študija ni dokončal. Po odsluženem vojaškem roku se je vrnil v Ljubljano. Sprva se je preživljal s prevajanjem, leta 1913 je postal mestni arhivar, leta 1920 pa se je zaposlil v Narodnem gledališču. Tam je bil dramaturg, glavni tajnik, med leti 1928 in 1941 pa tudi upravnik gledališča.
V ljubljanski Zadrugi se je kot gimnazijec seznanil s Kettejem, Murnom in Cankarjem, s katerimi tvori literarno obdobje, imenovano slovenska moderna. Leta 1899 je izdal prvo pesniško zbirko Čaša opojnosti, v naslednjih letih pa še zbirke Čez plan, Samogovori, V zarje Vidove, Mlada pota (antologija) in Zimzelen pod snegom, ki prinaša predvsem pesniška dela, nastala med vojno. Za najboljšo pesniško zbirko veljajo Samogovori, kjer med drugim izrazi bolečino izseljenstva in obravnava narodnostno problematiko (Duma, Z vlakom). Leta 1924 je zasnoval izvirno dramo Veronika Deseniška.
Izjemnega pomena je tudi njegovo prevajalsko delo, kamor sodijo prevodi 15 Shakespearovih dram, prevodi Danteja, Goetheja, Puškina itd. Tudi med slovenskimi esejisti zavzema ugledno mesto, njegova Beseda o Prešernu (govor v Narodnem gledališču v Ljubljani leta 1926) sodi med najlepše sestavke, kar jih je bilo kdaj napisanih o Prešernu, čigar velik častilec je bil.
V časopisih in revijah je objavljal pesmi za otroke in kasneje izdal štiri pesniške zbirke za mladino: Pisanice, Lahkih nog naokrog, Sto ugank in Ciciban. Mnoge med njimi so slogovno naslonjene na ljudsko pesem in obujajo spomine na otroštvo v Beli krajini.
Užival je sloves največjega živečega slovenskega pesnika, predsedoval je Društvu slovenskih književnikov, slovenskemu centru PEN, francoskemu inštitutu in po vojni Slovenski matici. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je izvolila med svoje prve člane, izvolile so ga tudi tuje akademije. Obsežni študiji o njegovem delu so izdali tudi v Franciji in Italiji.
Umrl je 11. junija 1949 v Ljubljani, pokopan je na ljubljanskih Žalah v grobnici slovenske moderne.