Rojena je bila v učiteljski družini, zato se je pogosto selila. Njeno šolanje se je začelo v Grižah leta 1905, ko je bila stara komaj pet let. Po končanem osnovnem šolanju je odšla v Maribor (1915), kjer je obiskovala žensko učiteljišče šolskih sester. Po končanem učiteljišču (1919) se je vrnila najprej v Griže, kjer je na tamkajšnji šoli dobila prvo službo. Že leto kasneje pa se je preselila v Celje.
Želja po nadaljnjem šolanju jo je leta 1924 pripeljala na Višjo pedagoško šolo v Zagreb, kjer se je v dveh letih usposobila za poučevanje matematike, fizike in kemije na meščanskih šolah. Po vrnitvi v Slovenijo jo je pot najprej vodila v Ormož in nato Maribor, kjer je poučevala omenjene predmete. Ponovno je odšla na šolanje v Zagreb, kjer je leta 1930 diplomirala iz pedagogike, psihologije in matematike.
Kot profesorica je svojo delovno pot nadaljevala najprej na meščanski šoli v Ljubljani v Mostah (do 1937), nato pa do usodnega leta 1943 na ljubljanskem učiteljišču.
Čeprav Ljubljane nikoli ni vzela za svojo, je bilo ljubljansko obdobje njeno najplodnejše, saj je v tem času izdala vsa svoja knjižna dela in napisala večino strokovnih razprav.
Pisala je pesmi in članke, ki jih je objavljala v Zvončku, Našem rodu, Ženskem svetu in Popotniku, izdala je tudi več knjig za otroke. Njena literatura kaže njen samorasli značaj, globoko ljubezen do domače zemlje, smisel za človečanske vrednote, za trpeče in ponižane in za narodnostno zatiranost. Vse to je spremljala in doživljala v svojem okolju, tako v času študija kot v obdobju učiteljevanja.
Kot odlična pedagoginja je svoje praktične izkušnje spretno povezovala s pisanjem pedagoških razprav, predvsem v reviji Popotnik. V praksi se je zavzemala za življenjsko in delovno šolo. Zavračala je poučevanje zgolj z besedo in zahtevala praktično, nazorno poučevanje s primernimi učili in drugimi didaktičnimi pripomočki.
Bila je tudi cenjena predavateljica Zveze društev Šola in dom ter sekcije Jugoslovansko učiteljsko udruženje za Dravsko banovino, več let (1933/37) pa je bila tudi članica izpitnega odbora za praktične učiteljske izpite.
Med dijaki izjemno priljubljena učiteljica se je v času italijanske okupacije priključila Osvobodilni fronti, vendar so jo avgusta 1943 aretirali. Ob kapitulaciji Italije so jo izpustili iz zapora, vendar jo je nemška policija vnovič zaprla in jo po desetih dneh zasliševanj deportirala v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Od tam so jo kasneje prepeljali v podružnično taborišče Neubrandenburg, kjer je 3. maja 1944 za posledicami črevesne tuberkuloze umrla, stara komaj 44 let. Njeno truplo so nato kremirali v Ravensbrücku.
Spomin na Anico Černej v Celju ohranjata po njej imenovan Vzgojnovarstveni zavod in ulica v Liscah.
Vir: http://www.celjskozasavski.si/osebe/%C4%8Dernej-anica/186/
Avtor: Marijan Pušavec, Osrednja knjižnica Celje Zadnja sprememba: 12.3.2019, Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje
