Vas Goričane je v virih prvič omenjena leta 1178, ko jo je oglejski patriarh potrdil kot dar stiškemu samostanu. Lastniki kmetij so bili gospodje iz Sore, torej v Goričanah še ni bilo gradu. Ta je nastal okoli leta 1200. Zakupniki ali fevdniki so se pogosto menjavali. Po izumrtju Ortenburžanov so ga dobili Celjani, a je Herman II. grad okoli leta 1420 prepustil Habsburžanom, cesar Friderik pa ga je leta 1461 podelil novoustanovljeni škofiji v Ljubljani. Škofje so ga od začetka zastavljali. Leta 1613 je v grad treščila stela in je pogorel. Niso ga obnovili. Leta 1631 so na ravnini pod gradom začeli graditi dvorec, ki stoji še danes. Obdelano kamenje s starega gradu so uporabili pri gradnji. Dvorec je bil od dograditve do druge svetovne vojne v lasti ljubljanske škofije. Škofje so ga uporabljali kot letno ali počitniško rezidenco. V 18. stoletju je škof Attems dvorec temeljito prezidal. V letih 1830-1831, v času škofa Wolfa, so podrli renesančni krili in za nadstropje znižali vhodni trakt. V letih 1943-45 so Nemci v dvorcu uredili zbirno taborišče od koder so pošiljali ljudi v Nemčijo. Po vojni so bila noter stanovanja, skladišča, leta 1964 so v njem namestili oddelek Slovenskega etnografskega muzeja posvečen neevropskim kulturam. V samostojni Sloveniji je bil dvorec vrnjen škofiji. Papirnica Goričane ga je temeljito obnovila, žal pa sta sedaj papirnica in škofija zaradi dvorca v sodnih sporih.