Kodričev mlin v 30. letih 20. stoletja

Ob potoku Kamenščica, ki izvira pod Brunkom pri Radečah in se preko doline Pekla izliva v Mirno, je nekoč deloval mlin Kodrič . Mlin je deloval do leta 1968, po ljudskem izročilu naj bi do takrat stal okoli 450 let. Bil je v lasti gradu Aichellburg (Lepi Dob pri Krmelju) oz. vitezov Aichellburških. Lastniki gradu so se menjali, mlin pa je ostal grajski do leta 1903. Tega leta je mlin, katerega lastnik je bil Ivan Šušteršič, prodan Alojzu Papežu. Mlin je bil zidan z do 90 cm debelimi zidovi, en del stavbe je bil stanovanjski, drugi pa je bil mlin, ki je deloval na 3 pare kamnov (tri vodna kolesa), kot se je reklo. Mlelo se je belo žito (pšenica), zmesno (rž, soržica) in koruza. Mlelo se je noč in dan. Kasneje so se mleli tudi rožički za trgovino. Delovale so tudi stope za proso in ječmen. Leta 1910 sta mlin in posestvo kupila Julijana in Anton Kosem iz Radeč. Leta 1928 sta zakonca Kosem zaradi nevzdržnega sosedovega toženja in nagajanja zaradi struge potočka do mlina, obupala, vse skupaj prodala in odšla v Ameriko. Po svojem zastopniku sta uredila prenos lastništva na Antona in Julijano Kodrič. Anton Kodrič se je že leta 1912 izučil za mlinarja in pridobil učno spričevalo . Po izučitvi za mlinarskega pomočnika se je zaposlil in dobil prve vpise v t. i. Delavske bukvice . Mlinar Jože Garbič iz Šutne, pri katerem je služil, mu je v delavske bukvice leta 1912 zapisal, da je bil priden mlinarski pomočnik in ga priporoča vsakemu gospodarju. Prav tako sta ga pohvalila tudi mlinarja Franc Seidl iz Prečne in J. Rangus, pri katerih je služboval v letih 1913-14. Med 1. svetovno vojno je leti 1918 in1919 prebil v ujetništvu, po vrnitvi pa je nadaljeval delo pri Francu Seidlu, pred prevzemom mlina v Križišču pa je delal še v Germovem mlinu v Novem mestu. Ob prevzemu mlina si je bilo potrebno urediti obrtni list in ga obnavljati . Kljub sodni ureditvi struge se je nadaljevalo nagajanje do okupacijske izselitve prebivalcev v Nemčijo. Tik pred izselitvijo je bilo potrebno za mlin dobiti nemško obrtno dovoljenje. Pred izselitvijo je družina pobegnila na italijansko okupacijsko cono. Po vrnitvi iz pregnanstva leta 1945 sta bila mlin in hiša izropana in uničena. Oboje je bilo nato obnovljeno. V novi državi je nastopil tudi odlok o posebnem odvajanju merice za žita pri mletju za obvezno oddajo državi. Leta 1949 je oče umrl, obrt pa je nadaljevala mati, do leta 1968. Leta 1953 je pridobila obrtno dovoljenje , leta 1962 pa je opravila tečaj in izpit za pridobitev osnovnega znanja o higieni živil . Hiša z mlinom je bila leta 1970 odstranjena, zgrajena je bila nova stavba.