skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Konservatorsko delo

Konservatorji opravljamo poklic, ki nas kljub vsem izzivom tudi neizmerno bogati. Metaforično rečeno hodimo po poteh preteklosti, se dotikamo starožitnosti, razbiramo še nepoznane zgodbe naših prednikov. Z ohranjanjem dediščine razpenjamo lok med preteklostjo in prihodnostjo. Soustvarjamo duhovno in materialno kulturno krajino. Želimo si, da boste tudi vi, bralke in bralci, skupaj z nami stopili na to pot, da boste prisluhnili zgodbam, ki jih pripoveduje preteklost, z modrostjo preteklosti živeli sedanjost in soustvarjali boljšo prihodnost za tiste, ki prihajajo.

V konservatorstvu se ves čas soočamo z bistveno problematiko – odnosom do originala. Beseda original je latinskega izvora, v dobesednem prevodu pomeni izvirnik in označuje neponovljivo, enkratno, inovativno in edinstveno izvedbo. Zato vsak poseg v substanco spomenika nepopravljivo zmanjšuje njegovo vrednost in pomen. Original je nenadomestljiv, saj ni mogoče narediti dvojnika – klona originala. Rekonstrukcija, kopija in ponovna gradnja sicer lahko spominjajo na original, deloma ponovijo njegove značilnosti in omogočijo psihološko pomoč pri izgubah, a nikoli ne morejo postati original.

Konservatorska stroka danes zavzema stališče, da prezentacija ne sme zavajati s tem, da onemogoča ločevanje originala od kopije, pa najsi gre za rekonstrukcije ometov, barvnih plasti, stavbnega pohištva, kritine ali celotne stavbe. Rekonstrukcije gotovo ne morejo kodirati razpoloženja, ki ga je Alois Riegel opisal kot starinsko vrednost in je lastna zgolj originalu. Zavedati se je treba, da je sleherni spomeniškovarstveni poseg vselej tudi interpretacija in zato je tudi običajno, da niti dva konservatorja ne bosta razmišljala povsem identično, kar pa ne pomeni, da ne uporabljata primerljivega sistema vrednotenja spomenika, ki ga želita ohraniti.

Konservatorstvo je izrazito interdisciplinarna stroka, kjer gre za koordinacijo estetskih, zgodovinskih, znanstvenih in tehničnih metod. Konservator mora pri svojih odločitvah upoštevati tudi dejavnike, kot je na primer ekološko trajnostni vidik, ki je bil nekoč izhodišče gradnje stavb in organizacije poselitve, nato pa je bil v času hitrega razvoja družbe povsem zanemarjen. Poleg tega se je treba pri pristopu do spomenika zavedati svoje družbene odgovornosti v demokratično urejeni skupnosti. Termin, sposojen iz sodobne psihologije, ki uvaja pojem čuječnosti, je zato pravšen za naravnanost, ki bi ji morala slediti tudi naša stroka.

V konservatorstvu je potrebna prav čuječnost, ki bi jo lahko definirali kot odgovorno in subtilno, a neomahljivo empatijo, kot intelektualno pozorno vživetje tako v investitorja kot seveda v prvi vrsti v sam spomenik. Seveda pod pogojem, da želi celotna družba, ne le stroka, svojo odgovornost uravnoteženo nositi, porazdeliti in sprejeti. Tako je mogoče iz palete vseh dosedanjih pristopov poljubno izbirati med popolno rekonstrukcijo in repliko na eni ter popolnim konserviranjem na drugi strani obeh skrajnosti doktrine. V zadnjih letih se pogosto pojavlja beseda heritologija, katere koren je iskati v angleškem pojmu heritage – dediščina. Vendar je pomen te novejše vede predvsem ta, da se osredotoča na sporočilnost dediščine. V ospredju je zato tudi vprašanje prezentacije in interpretacije, torej predstavitve spomenika. Če sta bila nekoč jedro prezentacije obnovljenega spomenika slogovno čista ali berljiva originalna substanca in neokrnjeni ambient, je danes interpretacija lahko dosežena z interdisciplinarnimi in virtualnimi ter mnogimi novimi pristopi, tudi s pomočjo medijev.

Photo

Filtering options

Search

Content type

Categories
Categories
Categories
Categories
Categories

Region selection


2008 - 2024 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.