Prvi zanesljivo dokumentiran opis epidemije kuge izvira iz 6. stoletja. Gre za Justinijanovo kugo, ki je v letih 541–542, v času cesarja Justinjana I., prizadela Bizantinsko cesarstvo, vključno z njegovo prestolnico Konstantinoplom. Bolezen je po trgovskih in vojaških poteh prišla iz Azije in se razširila na ves tedaj znani svet: centralno in južno Azijo, severno Afriko, arabski polotok in Evropo – zajela je tudi Dalmacijo (Zadar) in obiskala celo britansko otočje. V valovih je vztrajala več desetletij in umorila več deset milijonov ljudi (25 odstotkov celotne populacije). Po poročanju bizantinskega zgodovinarja Prokopija naj bi na vrhuncu epidemije povzročila od 5.000 do 10.000 smrti dnevno. Divjanje Justinijanove kuge (šlo naj bi za bubonsko kugo) je imelo dolgoročne geopolitične posledice. Oslabljenost Bizantinskega cesarstva so izkoristili Arabci, nova vzpenjajoča sila, ki je v 7. stoletju zasedla skoraj ves južni del Sredozemlja.
Na sliki: Konstantinopel (danes Carigrad), največje in najbogatejše mesto v Evropi v srednjem veku. Avtor bakroreza je Lucas Schnitzer (1600–1671), nemški risar, slikar in bakrorezec. V letih 1633–1671 je deloval v Nürnbergu.
