Moji začetki v klubu segajo v leto 1972, ko sem pričela obiskovati drsalne tečaje z ga. Nado Jelovšek. V njeni skupini sem na 1/8 drsalne ploskve vadila kar dve leti, saj so bili vsakodnevni treningi na večji ledeni površini le za izbrance. Tako sem sama zase v kotu ploskve med tečaji vztrajno posnemala tekmovalke, ki so vadile s trenerji na večjem delu drsališča in ko je le bilo mogoče, trenirala tudi doma na zamrznjenem ribniku.
Ker sem se »eliti« izredno želela pridružiti, sem kar sama prosila predsednika kluba, naj mi dovoli vsakodnevne treninge. Po preizkusu, kjer so ugotovili, da že kot samouk obvladam elemente, ki so jih sicer izvajali tekmovalci, ki so že nekaj let vadili pod vodstvom trenerjev, so me sprejeli v klub. Z rednim delom sem kmalu opozorila nase z zmago na prvenstvu Slovenije in s 3. mestom na državnem prvenstvu Jugoslavije med pionirkami. Mojo nadarjenost je opazil klubski kolega Stane Kavčič, ki je svojo kariero že zaključeval in me spodbujal na treningih. Sledila so leta rednega treniranja pod vodstvom dveh nekoč odličnih celjskih tekmovalcev Staneta Kavčiča- Ninija in Mateje Jakop, občasno pa je v klub prihajal iz Ljubljane tudi Sivo Švajger. Drsalna sezona je takrat v Celju trajala le 5- 6 mesecev, saj še dvorane ni bilo, zato smo v času brez ledu drsalke zamenjali s kotalkami. Z osvojitvijo naslova mladinske republiške prvakinje- Slovenije in državne, najprej podprvakinje, prihodnje leto pa prvakinje- Jugoslavije, mi je uspel preboj v državno reprezentanco Jugoslavije, kjer so v tistem obdobju kraljevali zagrebški drsalci in funkcionarji. Poletne priprave na ledu v Zagrebu, s tujimi priznanimi trenerji, so bili zame velika motivacija. V prihodnjih letih sem imela precej uspešnih nastopov na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Osvojila sem kar šest naslovov prvakinje Slovenije v članski kategoriji (l. 1982 tudi v paru s Stanetom Kavčičem), drugo mesto na članskem prvenstvu Jugoslavije, trikrat nastopila na Zlati pirueti v Zagrebu in dosegla svojo najvišjo uvrstitev na velikem mednarodnem tekmovanju v Sofiji, 5. mesto. V letih 1977, 1980, 1981, 1982, 1983 in 1984 sem prejela tudi priznanja Športne zveze Celje za športne dosežke. Kljub ponudbam, da bi s prestopom iz matičnega kluba v Zagreb ali Ljubljano imela dosti boljše pogoje dela in stalne trenerje, sem ostala zvesta domačemu klubu. V sezoni, ko sem kot najboljša članica v Jugoslaviji, že jeseni dosegla zahtevano normo za Evropsko in Svetovno prvenstvo, sem zaradi poškodbe vezi in mavca na nogi, kljub pravočasni rehabilitaciji, po odločitvi predsedstva v Zagrebu, ostala doma. V prihodnji sezoni mi, vsakodnevna potovanja na treninge v času študija iz Ljubljane v Celje in nazaj, niso dajala več zadovoljstva, saj sem bila na domačem ledu pogosto brez trenerja, v Ljubljani pa so zahtevali plačilo ledu. Ker smo v Celju zaradi obveznosti nekdanjih trenerjev tako rekoč čez noč ostali tudi brez rednega trenerja, mi ni preostalo drugega, kot da svojo tekmovalno kariero zaključim.
Že ob zaključku te sezone sem prevzela delo v klubu in v prihodnjih letih s svojimi tekmovalci (Janezom Špoljarjem, Polono Eberlinc, Špelo Perc, Anjo Bratec…) dosegala odmevne rezultate. Leta 1994 sem zaradi družinskih obveznosti redno trenerstvo opustila. Od takrat aktivno sodim, že vrsto let kot mednarodna sodnica, v DK Celje vodim drsalne tečaje in strokovno priskočim na pomoč z nasveti na ledu in ob njem, sem članica predsedstva in strokovnega sveta Zveze drsalnih športov Slovenije, sodelujem v izobraževanju za pridobitev licenc drsalnih vaditeljev in trenerjev…
Vsekakor pa tudi po zaključeni karieri »mame drsalke hčere Pine« ostajam v najlepšem športu- umetnostnem drsanju v Celju.
