Odlomek iz razmišljanja Slavka Gruma o umetnosti, podanega v intervjuju leta 1941, ki ga interpretira knjižničarka Alenka Murgelj.
»Umetnost je zame véliki čudež, čudež, ki se mu ne more nihče upirati; človeka podre na tla, potisne ga na kolena, da more samo ves skromen in majhen skleniti roke in moliti. Da, ob premišljevanju o umetnosti sem moral velikokrat misliti prav na Boga. Na vseh velikih knjigah je značilno na primer to, da ni na njih opaziti nobenega trudnega dela, s katerim so vsekakor morale nastati. Kakor brez vsake zemeljske teže so, kakor da so nastale same od sebe. Umetniške knjige so kot da jih ne bi izmislil in spisal nek človek, pisatelj je kakor ljubi Bog, ki se mu ustvarja samo po sebi. Prave umetnine so kot cvetlice, jezera, drevesa, pojavile so se in zrasle po božji volji iz naročja narave. Pravih umetnin se ne da izmisliti, one zrastejo same od sebe pod umetnikovimi rokami. Zato je njihova značilnost vedno velika življenjskost, življenjska pristnost in neka samo po sebi umljivost, neka nujnost, zaradi katere so se morale roditi.«
