Strniška taborišča so služila ena za vojaške ujetnike, druga pa za rezervne vojaške bolnišnice avstro-ogrskih matičnih bolnišnic za vzhodno bojišče. Taborišče je bilo ograjeno s 3 m visoko ograjo in obdano z bodečo žico. Obsegalo je 9 ograjenih prostorov z barkami.
Taboriščna naselja so ležala ločeno eno od drugega po več sto metrov. Severno od železniške proge Ptuj-Pragersko je bilo 7 ograjenih naselij, med njimi so bile tudi skupine barak, ki so bile namenjene upravi taborišča (pošta, cerkev, oficirske in zdravniške barake, skladišča, uprava, orožniške barake,…). Blizu železniške proge so ležale barake rezervnih bolnišnic Klatovo, Halic in Sanok. Blizu kompleksa rezervne bolnišnice Halic je bilo tudi kopališče s 84 m2 velikim bazenom (zgrajen je bil leta 1916). Severno od rezervne bolnišnice Halic so bile barake za oboroženo spremstvo in delavnice, ob cesti Ptuj-Pragersko pa še rusko ujetniško taborišče. Južno od železniške proge je ležala le rezervna vojaška bolnišnica Mlada Boleslava in vojaško pokopališče.
Načrt taborišča
Med najpomembnejšimi ohranjenimi dokumenti o taborišču v Strnišču je načrt taborišča iz leta 1915, v merilu 1:2880, ki ga hrani Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož.
Photo
