Stopila sva doli in sedla pod češnjo pred steklenim salonom. Solnce je že bilo visoko, nad smrekovjem rožniških gričkov pa se je vlekla tenka mlečna megla.
»Kako živiš tukaj?«
»Še nikdar nisem živel tako srečno kot sedaj. Semkaj sem prišel, ker sem bil željan miru in samote; v samoti človek bolje vidi samega sebe kot na ulici. Koliko bolj pravilno in koristno je, da gre človek jabolka prebirat, kot bi bral v kavarni nemške časopise! Ko sem se vrnil domov, sem spoznal, da je vse nekaj drugega, če človek stoji doma, kot če misli na dom: če je še tako krepak, se mu v tujini mora odtujiti. Ko sem bil na Dunaju, sem videl domovino kakor gledam znanca na fotografiji, namesto da bi govoril z njim in mu gledal iz oči v oči.«
Izidor Cankar, Obiski, 1920
