Taboriščna uprava v Steinklammu je begunce namestila v lesene barake, ki so bile po sredini pregrajene s hodnikom, v katerem je bilo ognjišče, ki je služilo za ogrevanje in dodatno kuhanje hrane. Na vsako stran hodnika je bilo nameščenih po pet sob in begunci so v njih bivali po narodni pripadnosti. Skupno so bivale družine in glede na možnosti tudi ljudje iz istega kraja. Taborišče je imelo lastno električno centralo, zgrajeno na reki Pilici, pošto, prodajalno tobaka, trgovske prostore, gasilsko službo, velik trg, cerkev, šolo in bolnišnice. V kraju Rabenstein je bilo pokopališče za begunce, ki so bivali v taborišču. V taborišču je bila tovarna krompirjeve moke in begunke so delale pri prebiranju, čiščenju in lupljenju krompirja. Taborišče se je s prihodom novih beguncev povečevalo in gradili so nove stavbe, pri čemer so pomagali tudi begunci.
Povzeto po: D. Sedmak, Begunski taborišči Steinklamm in Brixlegg. Vojnozgodovinski zbornik, 2006, št. 25, str. 41 – 43.
