Eksplozija v skladišču smodnika v Stožicah blizu artilerijske vojašnice poleti 1906. Sreča v nesreči za Ljubljano je bila, da ni eksplodiralo tudi bližnje skladišče streliva. Moč eksplozije je bila takšna, da so tudi prebivalci Šiške in Črnuč zbežali iz bivališč. O eksploziji so poročali več dni v Slovenskem narodu, Slovencu in Domoljubu.
Zgodba s postavitvijo smodnišnice v Ljubljani ima večstoletno preteklost. O njej piše Darinka Kladnik v publikaciji Ljubljana z nostalgijo.
V Ljubljani so bile nekdaj cesarska, stanovska in mestna orožarna.
Cesarska orožarna je bila sprva pri Nemških vratih, leta 1525 pa so jo preselili na grajski hrib. Meščani so jo imenovali »cesarski stolp za smodnik«. Na grajskem hribu je bil tudi »stanovski stolp za smodnik«. Leta 1545 je bila mestna orožarna pri stolpu pri Samostanskih vratih. V njej so shranjevali orožje in topove. Leta 1597 je deželni knez dovolil nekemu ljubljanskemu livarju izdelavo manjših topov in možnarjev za Trst in Gorico. Leta 1599 so na Gradu uredili orožarno. Ob nevihtah je bilo meščane vedno strah, da bo strela udarila v katero od orožarn in smodnišnic.
To se je zgodilo leta 1680, ko je strela udarila v »pulverturn« in do tal uničila stolp ter gozd na grajskem griču. K sreči ni dosegla orožarne in ostalih stolpov s smodnikom. Kmalu so postavili nov stolp s smodnikom.
Julija 1737 je strela spet udarila v stolp s smodnikom. Da se to ne bi ponovilo, so namestili topovskega stotnika kot vrhovnega nadzornika streliva in smodnika v Ljubljani. Cesar je izdal ukaz, da se v Ljubljani zgradi skupno skladišče za smodnik. Mestna občina je predlagala, da naj bo skladišče v bližini svetega Krištofa, kjer je sedaj gospodarsko razstavišče. Predlog so zavrnili in predlagali, da naj bo skladišče na Prulah. Stroške izgradnje naj si delijo mesto, dežela in država. Dokončnih sklepov niso sprejeli in pozabili na problem do leta 1779. Leta 1774 je v Ljubljani nabavljala orožje Dubrovniška republika.
Leta 1779 se je zgodila katastrofa v skladišču smodnika na Dunaju. Takrat so se začeli izvajati pritiski na mestno občino. Poleg tega so Ljubljančani pisali deželnemu glavarju, naj skladišče pri sveti Rozaliji, kjer ni bilo več v njem smodnika, podre in smodnišnici na Gradu opusti. Pritožili so se tudi nad solitrskim inšpektorjem Antonom Avgustom Kappusom, ki je prevažal smodnik skozi mesto in ga v mestu tudi nakladal in razkladal.
Šele leta 1794 so rešili zadevo s Kappusom in naredili posebno cesto od cesarjevega skladišča na Gradu do hiše, v kateri so hranili smodnik namenjen prodaji. Glede smodnišnic pa je ostalo po starem.
Junija 1799 je mestna občina opozorila, da je skladišče smodnika na Gradu nevarno za mesto in da bi ga bilo treba premestiti na polje zunaj mesta. Meščani so začeli zbirati prostovoljne prispevke za izgradnjo skladišča zunaj mesta. Križevniki so darovali 50 goldinarjev, deželni stanovi 200 in baron Žiga Zois 150 goldinarjev.
Do leta 1802 so zbrali čez 1200 goldinarjev in začeli gradnjo skladišča na Ljubljanskem polju pri Stožicah, vendar je za dokončanje gradnje zmanjkalo denarja. Z večanjem skladišč na gradu se je nevarnost za mesto večala.
Leta 1816 je glavna arterijska orožarna dovolila prenovo treh dvoran v Gradu za skladišča solitra, vendar do tega ni prišlo. Leta 1818 je cesarjeva in kraljeva inšpekcija smodnika in solitra prenesla zalogo solitra v Balhaus na mestu današnje Drame, kjer je bilo do leta državno skladišče solitra in žvepla.
Leta 1841 so dokončali skladišče pri Stožicah in izpraznili skladišče v Balhausu. Skladišče pri Stožicah so izročili vojski, vendar se ta ni hotela odreči smodnišnicam na Gradu. Leta 1857 je vojska zahtevala od mestne občine, da naj zgradi še eno skladišče za smodnik v okolici Ljubljane. 18. novembra 1857 je eksplozija skladišča smodnika v Mainzu povzročila, da so v Ljubljani hitro začeli reševati problem glede smodnišnic na Gradu. Leta 1858 je vojska preselila zaloge smodnika na Gradu v skladišče pri Stožicah.
Leta 1872 je vojska na Gradu začela polniti naboje. Proti tovarni patronov je protestiral občinski svet. Vojska je zagotovila županu, da mesto ni v nevarnosti. Zaradi vseh težav z vojsko na Gradu je mestna občina želela kupiti Grad, vendar je država nakup pogojevala z izgradnjo novega municijskega skladišča na stroške mestne občine. Tako se je mestna občina obvezala v pogodbi o nakupu, da bo na lastne stroške po zahtevah cesarjevega in kraljevega ministrstva za deželno brambo sezidala novo skladišče namesto starega in da dokler ne bo skladišče zgrajeno, bo pustila domobransko napravo za municijo v brezplačni posesti vojski ter da ga bo morala na svoje stroške vzdrževati do preselitve v novo skladišče.
27. julija 1906 je v odtehtovalnico smodnika treščila strela. Takrat je župan Ivan Hribar začel akcijo preselitve skladišča smodnika iz Stožic na varnejše območje. Hkrati se je občinski svet zavzel za preselitev municijskega skladišča z Gradu. Pisanje na poveljstvo vojnega korpusa v Gradec in ostri protesti ljubljanskega občinskega sveta so bili brez uspeha.
11. maja 1917 je eksplodiralo skladišče pri Stožicah. Januarja 1926 so sklenili dogovor, da se municijsko skladišče pri Stožicah preseli severno od Soteškega hriba. Mestna občina se je obvezala, da bo zgradila 5 skladišč na svoje stroške. Vendar se to ni zgodilo.
Leta 1934 so sklenili nov dogovor. Tokrat naj bi skladišče preselili v gozd med Šentvidom in Dobrovo. Tudi ta dogovor je propadel.
Leta 1937 je mestna občina zgradila municijska skladišča 70 kilometrov od mesta za 1,5 milijona dinarjev. V zameno je dobila zemljišča starih skladišč.
Gl. tudi: Slokar, I.: Izdelovanje orodja, strojev in orožja, orožarne in skladišča smodnika v Ljubljani.
