Avtor kolorirane perorisbe iz leta 1801 je Mathias Eissl (živel na prelomu iz 18. v 19. stoletje, bil je uradnik in zemljemerec, spogledoval se je tudi z umetniškim izrazom).
Perorisba je edinstven dokument, ki priča o podobi mesta v začetku 19. stoletja. Podaja natančen pregled starejše poselitvene zasnove mestnega jedra, nastalega na naravnem platoju nad reko Dravo. Po sredini karte teče cesta, ki vodi od Velike Nedelje preko Središča ob Dravi proti vzhodu do nekdanje ogrske meje. Ob cesti so z natančnostjo vrisani mesto Ormož, trg Središče ter vmes ležeče vasi in posamezna naselja. Karta je najverjetneje nastala v zvezi s popravilom in vzdrževanjem te ceste, posebno še, ker je bila posvečena Francu Schenklu, okrajnemu komisarju ormoške graščine, ki je, glede na svoj poklic, imel velik vpliv na takratne cestne zadeve (Skrabar, 1935, str. 31).
Karta je narisana v merilu 1:7200. V spodnjem kotu desno od vedute mesta Ormož, v ovalu z antično streho, nad katero sedi črni orel z razpetimi krili, se nahaja napis: Geometrische Karte der Comercial Straβe und idealische Darstellung der umliegenden Gegenden und Ortschaften des Bezirkes der Herrschaft Friedau geweihet dem Herrn Franz Xav. Schenkel Paechter und Bezirkscomissaer vom Verfasser Mathias Eissl Beamten 1801. Levo in desno od napisa stojita mlada moški in ženska, ki podpirata streho in sta oblečena v narodno nošo. Med obema postavama so vrisani simboli poljedelstva: cepec, brana in grablje, okrašeni z grozdjem, jabolki in listjem.
Na levi spodnji strani karte je vrisana rimska pepelnica – predstavlja arheološko najdbo iz Savcev pri Svetem Tomažu pri Ormožu (danes je ohranjena v Joaneumu v Gradcu). Rimski miljnik ob njej predstavlja najdbo, odkrito v stolpu ormoškega gradu – ob obnovitvenih delih miljnika niso premeščali, ostal je vzidan, vendar očem skrit v zidovih grajskega stolpa (Skrabar, 1935, 30–37).
V času nastanka karte je bil lastnik ormoške graščine grof Leopold Königsacker. Leta 1805 je karto prodal Josephu Pauerju (Skrabar, 1935, str. 41). V tridesetih letih 20. stoletja je bila v lasti Irme Wurmbrand-Georgievits, danes je v lasti Občine Ormož in na ogled v ormoškem gradu.