Podobno kot ostale delovne organizacije so tudi v TAM-u skrbeli za izgradnjo delavskih stanovanj in s tem za izboljšanje stanovanjskega standarda zaposlenih. Tovrstna stanovanjska politika je prav tako temeljila na dejstvu, da osebni dohodki zaposlenih marsikdaj niso zadoščali za samostojno reševanje stanovanjske stiske. Potrebe zaposlenih po stanovanjih so bile v TAM-u vselej velike. Stanovanjsko gradnjo so v podjetju v osnovi financirali iz družbenih sredstev in sredstev posameznikov. Takoj po vojni so stanovanja gradili s splošnimi družbenimi sredstvi, v naslednjih obdobjih pa so podjetja pri tem sodelovala z občino. TAM je stanovanja sprva gradil z lastnimi sredstvi in z najemanjem kreditov pri stanovanjskih skladih. Leta 1956 so uvedli stanovanjski prispevek za zaposlene. Namenski stanovanjski prispevek ter sklad skupne porabe sta postala glavna finančna vira za reševanje stanovanjskih problemov. Kasneje so finance pridobivali tudi z združevanjem sredstev več podjetij, s sodelovanjem s stanovanjskimi zadrugami in z združevanjem sredstev delavcev in bank. V 60. letih so se povečala sredstva za posojila individualnim graditeljem, ki so vedno bolj prevladovali. Stanovanja, ki jih je zgradila ali kupila tovarna, so oddajali, stanovanjski problem samskih zaposlenih pa so reševali tudi z nameščanjem v samske domove, kjer so le-ti plačevali najemnino. Kljub vsem prizadevanjem pa je imel sistem pomanjkljivosti, ki so se zlasti kazale v pomanjkanju stanovanj, kar je še posebej pestilo mlade družine.
Vir: Rendla, M.: Mariborski gospodarski gigant TAM v skrbi za izboljšanje življenjske ravni zaposlenih. V: Oset, Ž., Berberih Slana A., Lazarević, Ž. (ur.): Mesto in gospodarstvo : mariborsko gospodarstvo v 20. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 2010, str. 553-576.
