“Naša stara mama se je rodila na Mršah pri Kozlevčevih leta 1875. Ime ji je bilo Johana. Leta 1904 se je poročila k Šimonovim. Vzela je vdovca Janeza, ki je imel dva majhna otroka in še šest mlajših bratov brez matere. Ko je prišla k hiši Johana, so bratje govorili, da je prišel angel božji. Tako je bila dobra z njimi in tako lepo je skrbela zanje, da tudi Janezovi otroci niso občutili, da nimajo prave mame. Kmalu sta dobila še sina Jožeta in hčerke Francko, Pavlo in Olgo. Imeli so še več otrok, toda vsaki deklici, ki so ji dali ime Johanca, je umrla,” zapiše Slavka Cetin Čufar v knjigi Brkinske stezice. Njena nona je bila pohlevna, dobra in zelo pobožna. Skrbela je za celo družino. Učila jih je govoriti, moliti, ubogati in hišnega reda. Pred jedjo se je bilo potrebno pokrižati in moliti. Ko so bili lačni, so ji povedali in odrezala jim je košček kruha. Sami si ga otroci niso smeli nikoli odrezati. Če jim je kruh padel na tla, so ga spihali in mu dali poljubček. Vedno je lupila krompir, saj je bila na urniku vsak dan mineštra: krompir na župci. Ker je bilo doma pribežališče ubogih, je stara mati delila hrano, skleda je bila vedno za berače pripravljena, eno skledo je pripravila za brata, ki je živel v drugi hiši, eno pa za hčer, ki je v vasi v drugi hiši živela veliko bolj skromno. Kadar so vaščani iz Slivja, Loč in Markovščine hodili nabirat borovnice (baranelce, po domače), so se vedno ustavili pri stari mami. Umili so se, napili vode in šli domov. Stari mami je Slavka napisala pesem, ki jo pridodajam.
Stara mama
Stara mama Johana
bila vsem znana,
dobra, pobožna in pridna,
vsem ljudem je bila priljubljena.
Vsak, ki je skozi Mrše šel,
se rad je pri mamci ustavil,
da si žejo potešil in se umil,
ker od dolge poti je poten bil.
Za vse je kuhala
in nas otroke varvala,
nas molit in delat učila,
in nikoli se ni na nas jezila.
Ko zjutraj krave past smo gonili,
nismo radi vstali, samo v sili,
vedno nas klicala je: muojka dej,
treba je gnat kravce past zdej.
Vedno smo ji pomagali,
vodo in drva v hišo nosili,
radi smo z njo tudi krompir lupili,
pohvalila nas je, da smo brumni.
Nikoli je ne bom pozabila,
da nam kruhca je delila,
vedno nas z dobro besedo potolažila
in nam z molitvijo upanje v življenju dajala.
zapisano 12.07.2002
