Prisotni na večeru spominov so se strinjali, da bodo pogrešali Toporišičevo značilno pokončno in neomajno držo v vseh pogledih. Posebej cenijo to, da je njihov Pepi, kakor so ga klicali, z njimi znal pokramljati kot s sebi enakimi; v ljubem pogovornem jeziku – moščanščini.