Omenjeni so vojni ujetniki – Rusi, ki so se med vojnim časom udomačili v Mozirju. Laykauf opisuje zaplembo zvonov in bakrenih streh: “Zvonovi, zvonite – topovi grmite! Vzeli so nam jasne glasnike, še krov, pod katerim so bivali, so vzeli, vzeli so nam s temi oznanjevalci miru in sprave iz srca oni od detinstva spravljeni talisman: Domovinstva sveti čut.”
V nadaljevanju govori o vojnem posojilu iz leta 1866, ki ga je oblast izsiljevala tudi na občinah in sploh vseh institucijah tedanjega časa.
