1. septembra 1942 je umrl Gregor Gojmir Krek, pravnik, sodnik, glasbenik, pedagog in akademik

Decembra 1904 je bil dodeljen tajništvu Vrhovnega sodišča na Dunaju, 1907 je postal svetniški, 1911 pa dvorni tajnik. Po vrnitvi v Ljubljano je bil v novembru 1918 dodeljen Višjemu deželnemu sodišču. Tu je postavil na noge pravosodno knjižnico. Januarja 1920 je bil imenovan za rednega profesorja rimskega in civilnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani. V študijskih letih 1920/21, 1926/27 in 1934/35 je bil dekan, v študijskem letu 1921/22 pa rektor. Tudi na Pravni fakulteti je iz nič vzpostavil odlično knjižnico, ki jo je vodil vse do smrti.

L. 1929 je bi izbran za člana Slovanskega instituta v Pragi. L. 1938 je bil med prvimi člani pravnega razreda novoustanovljene Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, 1939 pa je bil izvoljen za njenega generalnega tajnika. Poskrbel je za pravne podlage in prostore Akademije, uredil njeno poslovanje in brez sleherne pomoči do svoje smrti vodil delo Akademije. L. 1940 je postal dopisni član modroslovno-pravnega razreda JAZU.

Krekov pravni opus sega na zakonodajno in na znanstveno oziroma pravno-teoretično področje.

Kot član zakonodajnega odseka pri ministrstvu za pravosodje in vrhovnega zakonodajnega sveta je pripravil vrsto zakonskih osnutkov. Med drugim je bil uzakonjen njegov načrt zemljiškoknjižnih zakonov ter pravilnik o vodenju zemljiških knjig. Sodeloval je tudi pri zakonu o ureditvi rednih sodišč, konkurznem zakonu, zakonu o ustanovah, uvodnem zakonu k civilnemu pravdnemu postopku, zakonu o fideikomisih itn.

Začetek Krekovega znanstvenega dela segajo v čas po koncu študija. Že 1898 je napisal razpravo o razvoju pojma posesti, leto za tem je izšel njegov prevod Navodila za prisilne upravnike. L. 1900 je v Gradcu objavil razprave o gospodarski in pravni naravi vrednostnih papirjev, o izvršbi na vrednostnih papirjih ter o izjemah od izvršbe po rimskem pravu in po pravu barbarskih zakonov. L. 1903 je izšla njegova razprava o sodni poravnavi in zamudni sodbi pri poroštveni obveznosti, dve leti kasneje pa je na Dunaju objavil svojo razpravo o zapadlosti, iztožljivosti in zamudi porokove obveznosti, ki jo je pripravljal med bivanjem v Leipzigu.

Po tem je Krek kar za nekaj časa prekinil z znanstvenim delom. Od njega ga ni odvračalo samo praktično delo in intenzivno ukvarjanje z glasbo, marveč se je verjetno vdal v usodo, da iz njegove akademske kariere ne bo nič. Nova obsežnejša znanstvena razprava izpod njegovega peresa zato sovpada z začetkom njegovega dela na fakulteti. L. 1921 je v prvem zvezku Zbornika znanstvenih razprav objavil svoje uvodno predavanje z naslovom Pomen rimskega prava nekdaj in sedaj. Razprava je bila objavljena tudi v tujini. Isto velja za njegov prispevek Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu, ki jo je objavil 1924 v Slovenskem pravniku. L. 1925 je Krek skupaj s profesorjem Milanom Škrljem objavil nemški prevod jugoslovanskega tiskovnega zakona.

Čeprav je bil v prvi vrsti civilist in romanist, se je večkrat lotil tudi drugih pravnih področij. L. 1926 je v Berlinu objavil temeljno delo o jugoslovanskem ustavnem pravu z naslovom Grundzüge des Verfassungsrechtes des Königreichs der Serben, Kroaten und Slovenen. Delo, ki ga lahko štejemo za najboljši prikaz vidovdanske ustave in enega od začetkov ustavnopravne znanosti na Slovenskem, je vzbudilo veliko zanimanje. L. 1928 sta profesorja Krek in Škerlj za četrto izdajo Neumannovega komentarja zakonov o civilnem postopku spisala obsežen pregled jugoslovanske zakonodaje na področju civilnega postopka.

Eno od najprodornejših Krekovih del je bila razprava ob stoletnici rojstva velikega avstrijskega pravnika Antona Rande, ki jo je 1934 objavil v Slovenskem pravniku. Razširjeno verzijo te razprave, v kateri prihajajo do izraza temeljna Krekova razmišljanja o pravu, je objavil tudi v nemščini.

Med odmevnejše Krekove spise sodi tudi razprava o lastninski pravici na divjačini. V njej skuša s historičnega, gospodarskega in pravnofilozofskega vidika osvetliti vprašanje, komu pripada lastninska pravica na divjačini.

Vrhunec Krekovega znanstvenega dela predstavlja njegovo 1937 objavljeno Obligacijsko pravo, ki je izšlo kot del Korošec-Krekove Zgodovine in sistema rimskega zasebnega prava. Čeprav je bilo zasnovano kot učbenik, daleč presega raven in potrebe klasičnega učbenika. Knjiga je obsežen in podroben priročnik rimskega obligacijskega prava, ki pa se s številnimi primerjavami navezuje na sodobno pravo. Za Krekov učbenik lahko brez pretiravanja trdimo, da sodi med najboljše učbenike rimskega obligacijskega prava na svetu. V njem je avtor našel izredno posrečeno srednjo pot med obravnavanjem posameznih primerov in splošnim prikazom. Posebnega občudovanja vreden je izbor virov in zanesljivost pri njihovem navajanju. Kreku se je namreč med številnimi klasičnimi odlomki posrečilo izbrati najbolj značilne in povedne. In čeprav je delo izšlo v času t. i. »lova na interpolacije« Krekova stališča do vprašanja pristnosti virov niso pretirana in so večinoma še danes sprejemljiva. Če torej odmislimo nekatere jezikovne arhaizme, je delo še vedno odlično uporabno in aktualno.

Gregor Krek je bil eden od najboljših slovenskih pravnikov. Po svoji široki izobraženosti, inovativnosti in prodornosti sega v sam vrh evropske pravne znanosti in prakse.

Janez Kranjc

Literatura

Gregor (Gojmir) Krek, v: Letopis AZU, 1 (1943), str. 199-207; Janko Polec, Gregor (Gojmir) Krek, SBL, Zv. 1, str. 558 in sl.; Janez Kranjc: Gojmir Gregor Krek, v: Enciklopedija Slovenije, 6 (1992), str. 1.

Vir: http://www.sazu.si/clani/gregor-krek

Priporočamo tudi: 
– http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi302647/
– https://sl.wikipedia.org/wiki/Gregor_Gojmir_Krek 
– https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=40401