Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
10. julija 1928 se je v Mariboru rodil Slavko Tihec, slovenski kipar. Umrl je 11. februarja 1993 v Ljubljani.
Eden najpomembnejših slovenskih povojnih kiparjev se je s kiparstvom prvič srečal v mladinskem kiparskem krožku na Prvi gimnaziji v Mariboru, ki ga je vodil mariborski kipar Gabrijel Kolbič. Po maturi leta 1948 in odsluženem vojaškem roku v šoli za rezervne oficirje v Kranju in Črnomlju se je leta 1950 vpisal na kiparski oddelek ljubljanske Akademije za likovno umetnost in pet let kasneje diplomiral pri profesorju Borisu Kalinu. Leta 1958 se je odpravil v Pariz, kjer mu je štipendija sklada Moše Pijade omogočila večtedensko izpopolnjevanje v grafičnem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja. Po študiju v prestolnici se je vrnil v Maribor, kjer je kot svobodni umetnik ustvarjal vse do leta 1969, ko je pričel s poučevanjem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
Že na začetku svoje ustvarjalne poti se je odmaknil od takratne ustaljene podobe povojnega kiparstva. Med prvimi v slovenskem prostoru je opustil človeško figuro in se usmeril v abstrakcijo in modernizem. Njegov ustvarjalni proces je bil vseskozi prežet z inovativnim iskanjem novih oblik in materialov, v katerega je velikokrat vključil strokovno znanje s področja kemije ali fizike.
V 60. letih so njegov opus najbolj zaznamovale skulpture semaforjev oziroma povezanih žarkastih celičnih jeder, izdelanih iz železa in betona. Tihčevi znameniti semaforji so svojo monumentalno realizacijo doživeli leta 1964 v okviru Forma vive v Ravnah na Koroškem. Konec 60. in v začetku 70. let se je Tihec posvetil gibljivi umetnosti in ustvaril akvamobile, objekte iz poliestra gibljive s pomočjo vodnega ali električnega toka. S temi inženirsko zahtevnimi primerki kinetičnega kiparstva je svet umetnosti povezal z znanostjo in tako ustvaril svojevrsten prispevek k slovenskemu kiparstvu. Sredi 70. let pa v Tihčevem kiparskem jeziku prevladujejo osnovne geometrijske oblike, med katerimi še posebej izstopata krogla in kvader.
Je avtor številnih javnih plastik in mnogih del namenjenih likovni opremi notranjih javnih prostorov, ki pa so skoraj v celoti izgubljena. Medtem ko je leta 1959 uresničil svojo prvo veliko spomeniško plastiko, Spomenik Pohorskemu bataljonu, ki ga je skupaj z arhitektom Brankom Kocmutom postavil na Osankarici, ga v rojstnem mestu najbolje poznajo po Spomeniku NOB. Kodžak, kot so spomenik poimenovali Mariborčani, zavzema osrednje mesto v kiparjevem opusu in je ob postavitvi leta 1975 veljal za največji bronasti spomenik v nekdanji državi. Med njegove stvaritve, ki krasijo mesto ob Dravi pa med drugim sodijo še Krogla v Mestnem parku, Spomenik železničarjem pred železniško postajo in bronasta stenska kompozicija na pokopališču Dobrava. V Tihčevi kiparski zapuščini pa nedvomno izstopa tudi Spomenik Ivanu Cankarju v Ljubljani, ki so ga javnosti predstavili leta 1982.
Samostojno ali v skupini je sodeloval na številnih razstavah doma in v tujini; med drugim je kar dvakrat, v letih 1966 in 1980, zastopal jugoslovansko kiparstvo na Beneškem bienalu.
Na višku ustvarjalnih moči je Tihčevo ustvarjanje prekinila bolezen. Z razstavo leta 1990 je prekinil nekajletni molk in se od ljubiteljev umetnosti poslovil s skulpturami intimnega značaja.
Deset let po njegovi smrti so v Umetnostni galeriji Maribor pripravili veliko retrospektivno razstavo njegove kiparske zapuščine. Na njegov opus so ponovno opozorili leta 2016, ko so na ogled postavili razstavo z naslovom Slavko Tihec. Nastajanje oblike. Skozi dokumentarno gradivo iz Tihčeve zapuščine, ki so jo prejeli v hrambo, so tako predstavili edinstven vpogled v kiparjev ustvarjalni proces.
Priporočamo tudi: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/slavko-tihec-11.html