Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
6. februarja 1884 je v Gradcu umrl Friedrich Bruno Andrieu, železar, podjetnik in tovarnar. Rodil se je 4. septembra 1812 se je v Trstu.
Friedrich Bruno Andrieu je pomembno vplival na oblikovanje proizvodnih in poslovnih procesov v 19. stoletju, ki se nanašajo na železarsko proizvodnjo v raznih krajih tako v Sloveniji kot v Avstriji, in velja za ustanovitelja železarne v Štorah. Rojen je bil v Trstu očetu Augustu Andrieuju in materi Anni Mariji, roj. Toso. Družina njegovega očeta izhaja iz Provanse, kamor so prišli iz Lyona. V času francoske revolucije se je družina izselila iz Francije v Trst, ki je bil takrat avstrijski. Tam je njegov oče spoznal grško begunko Anno Marijo in se z njo poročil leta 1807. V zakonu je bilo rojenih deset otrok, četrti po vrsti je bil Friedrich Bruno. S starši se je leta 1814 preselil v Francijo v Toulon, leta 1827 pa se je vrnil v Trst.
V mladosti se je do popolnosti naučil treh tujih jezikov in šel v uk v veliko trgovino z železom. Zaradi izobrazbe in znanja jezikov je kmalu dobil več dobrih služb, zlasti v večjih in manjših štajerskih fužinah. Na službovanju v Leobnu je spoznal svojo ženo Anno Victorijo, ki je prihajala iz stare in ugledne rodbine Eisen, povezane z železarsko proizvodnjo v Avstriji. Z njo se je poročil leta 1841 in poslej sta se z otroci selila po Avstriji, kakor so jima narekovale zaposlitve.
Naslednja njegova znana zaposlitev je bila v železarni na Dvoru pri Žužemberku, v kateri se je spoznal z novostmi v svetovnem železarstvu. Po odhodu z Dvora, verjetno 1837–38, se je po nekaterih podatkih zaposlil kot kontrolor Friedauovih fužin v Vordernbergu. Najbrž se je že takrat spogledoval z lastno podjetniško potjo, ki bi bila povezana s tedaj modernim načinom pridobivanja železa – pudlanjem. Tako ga leta 1850 najdemo v Štorah, kjer je 23. januarja 1850 od Ignacija Novaka kupil vso premogovno posest.
V letu nakupa zemljišč in rudnika je pri rudarskem glavarstvu v Leobnu zaprosil za koncesijo za postavitev pudlarne in valjarne v Štorah, ki mu je bila 17. novembra 1850 podeljena zaradi ugodne lege ob južni železnici in lastnega vira energije (rudnik). Železo (grodelj) za obdelavo v pudlarni so vozili iz bližnjih fužin pod Bohorjem in železarne v Mislinji. Ko je bila izdana koncesija za izgradnjo tovarne, mu je zmanjkalo kapitala za nakup strojev in opreme, zato je 13. junija 1851 za solastnika sprejel Pavla von Putzerja iz Bolzana, vendar se je z njim zaradi nesoglasij že naslednje leto razšel, ko je Putzer 22. januarja 1852 kupil Andrieujevo koncesijo za pudlarno in valjarno, vsa pripadajoča zemljišča in rudnik ter tako postal edini lastnik tovarne.
S kapitalom od prodaje Železarne Štore je Andrieu leta 1852 v Gradcu kupil zapuščeno tovarno posode, ki jo je usposobil za vlečenje žice in izdelavo žičnikov. Ta tovarna se je v nekaj letih dobro razvila. Kasneje leta 1867 je kupil tovarno ob reki Mürz v kraju Bruck an der Mur in jo razširil, da je ustvaril surovinsko bazo za svoje stroje za vlečenje žice. V mestu so s temi revolucionarnimi spremembami nastala popolnoma nova delovna mesta, ki so prepričala mnogo ljudi, da so se tja preselili.
Andrieu je z ustanovitvijo tovarne v Štorah odločilno vplival na nadaljnji razvoj kraja, ki je postopoma s širitvijo industrije dobil značilno podobo industrijskega naselja z železarno, železnico, s stanovanjskimi objekti, šolo, trgovinami in z raznimi objekti za preživljanje prostega časa. Industrija je bila vodilna dejavnost, ki je pospeševala nastanek in razvoj drugih dejavnosti kot so: umetnost, kultura, šolstvo, zdravstvo, znanost …
Zgodba o življenju in delu F. B. Andrieuja pričuje o pomenu podjetniškega duha za udejanjanje tehničnih in tehnoloških dosežkov v proizvodnih in poslovnih procesih. Ti dosežki pa so bili kasneje osnova za razvoj potencialov na vseh drugih področjih v krajih, kjer so se podjetja razvila, in nenazadnje so generirali nove podjetniške ideje.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/andrieu-friedrich-bruno/
Avtorica gesla: Slavica Glavan, Železarski muzej Štore, objavila: Osrednja knjižnica Celje