8. marca 1944 je v Ljubljani umrl Ljudevit Kuščer, biolog, jamar, konstruktor potapljaške opreme

Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
8. marca 1944 je v Ljubljani umrl Ljudevit Kuščer, biolog, jamar, konstruktor potapljaške opreme. Rodil se je 12. avgusta 1891 v Piranu.

Rodil se je v Piranu v času avstro-ogrske vladavine, kjer sta tedaj živela starša oče Mihael, poštni kontrolor in mati Ana, roj. Bajt, ki sta bila po rodu iz Volč pri Tolminu. Mladost je preživel v Barkovljah pri Trstu, kjer je leta 1909 maturiral. Že med šolanjem na gimnaziji ga je zanimala malakofavna, predvsem polži, zato se je odločil za študij naravoslovja na Dunaju (Universität Wien), kjer je diplomiral in doktoriral. Med dodiplomskim študijem je delal v naravoslovnem oddelku dvornega muzeja, priporočil ga je avstrijski zoolog-malakolog Rudolf Aturany (1867–1935), in opravil tečaj za srednješolskega učitelja telesne vzgoje. Po diplomi je nekaj časa poučeval telovadbo na šoli Theresianum in opravil pripravništvo na gimnazijah 2. in 6. dunajskega okrožja. Poročil se je z Dunajčanko Marjeto Katsky, s katero sta imela dva sinova. Ivan se je rodil leta 1918 na Dunaju, Dušan pa leta 1920 v Brežicah. Leta 1919 je doktoriral z diseracijo o strukturi lupin polžev: Über die Schalenstruktur der Gastropode in se zaposlil kot kustos za mehkužce v Narodnem muzeju v Zagrebu. Tu se je leta 1922 okužil z jetiko, jo prebolel, a je posledice bolezni občutil vse življenje. Od leta 1923 do 1927 je poučeval na Državni realni gimnaziji Kranj. Leta 1927 se je zaposlil v Zoološkem inštitutu Filozofske fakultete v Ljubljani. Povsem se je posvetil raziskovalnemu delu in občasno predaval študentom zoologijo mehkužcev. Leta 1936 je bil izvoljen za zasebnega docenta za zoologijo. Leta 1944 je bil izbran za izrednega profesorja, vendar imenovanja ni dočakal. Med okupacijo Ljubljane ga je italijanska policija zaprla v vojaški zapor v t. i. belgijsko kasarno, kjer se mu je zdravje zaradi slabih razmer ponovno zelo poslabšalo. Zaradi bolezni so ga izpustili iz zapora, a mu pljučne turberkuloze ni uspelo premagati. Umrl je 8. marca 1944.

Raziskoval in proučeval je mehkužce, predvsem podzemeljske vrste v kraškem svetu v Sloveniji in širom po Jugoslaviji, večinoma s podporo Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Odkril in opisal je 3 nove rodove, 25 vrst in 4 podvrste podzemeljskih polžev ter 6 vrst, ki jih ni opisal. Po njem so poimenovali več vrst polžev in drugih mehkužcev, ki jih je našel med raziskovanji. Med drugim je nemški paleontolog in zoolog Johann Andreas Wagner (1797–1861) že leta 1912 poimenoval vrsto polža Zospeum kusceri, dve leti kasneje pa še drugo vrsto polža Belgrandiella kusceri, leta 1931 je jugoslovanski zoolog Stanko Kamaran (1889–1959) kopensko postranico ali bibo poimenoval Jugogammarus kusceri, leta 1962 je slovenski zoolog-malakolog Jože Bole (1919–1995) poimenoval edino pravo jamsko školjko na svetu Congeria kusceri idr.
Napisal je 12 znanstvenih prispevkov, ki še danes veljajo za osnovno strokovno gradivo o poznavanju podzemeljskih mehkužcev. Med pomembnejšimi so: Jamski mehkužci severozapadne Jugoslavije (1925), klasično delo o jamskih in izvirnih polžih iz porečja Ljubljanice Höhlen- und Quellenschnecken aus dem Flussgebeit der Ljubljanica (1932) in Prispevek k poznavanju podzemskih gastropodov Dalmacije in Hercegovine (1933).
S primerki, ki jih je našel sam in z izmenjavo z drugimi raziskovalci je ustvaril bogato zbirko hišic in lupin kopenskih in sladkovodnih polžev in školjk. Danes je del malakološke študijske zbirke Biološkega inštituta Jovana Hadžija Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (MZBI ZRC SAZU). Manjša Kuščerjeva zbirka polžjih hišic in njegov rokopisni popis zbirke se nahaja tudi v tržaškem naravoslovnem muzeju (Civico museo di storia naturale di Trieste). Kuščer je najdbe poslal leta 1936 tedanjemu kustosu v muzeju entomologu Josefu Müllerju (1880–1964, znan tudi kot Giuseppe Müller).
Sodeloval je v številnih društvih in domoljubnih organizacijah (Sokoli, Jadranska straža, Zveza kulturnih društev, Društvo za raziskovanje jam itd.). Bil je pomemben član Prirodoslovne sekcije Muzejskega društva za Kranjsko iz katere je pozneje nastalo Prirodoslovno društvo Slovenije in med pobudniki izdaje časopisa Proteus, ki je začel izhajati leta 1933. V njem je objavil številne poljudne članke.
Velja tudi za pobudnika športnega potapljanja na Slovenskem. Za potapljanje je navdušil svoja sinova, ki skupaj s prijatelji veljata za začetnika slovenskega športnega potapljanja. Svetoval in pomagal jim je tudi pri izdelavi preproste potapljaške opreme, s katero so se začeli potapljati leta 1937 v Rači pod Velebitom.
Leta 2016, ob 125. letnici njegovega rojstva, je Filatelistično in numizmatično društvo Piran izdalo osebno poštno znamko s portretom družine Kuščer, priložnostni poštni žig in spominsko pisemsko ovojnico. V Piranu se po njem imenuje ulica pred Muzejem podvodnih dejavnosti Piran. Odlok o imenovanju je bil sprejet oktobra 2017, ulično tablo so odkrili 9. februarja 2018.