skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Map  

13. septembra 1772 se je v Kopru rodil Francesco Andrea Elio Grisoni, plemič, veleposestnik, politik, trgovec, mecen in bibliofil.

Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...
13. septembra 1772 se je v Kopru rodil Francesco Andrea Elio Grisoni, plemič, veleposestnik, politik, trgovec, mecen in bibliofil. Umrl je 11. decembra 1841 v Kopru.

Francesco Andrea Elio Grisoni se je rodil v Kopru 13. septembra 1772 kot četrti otrok. Krstil ga je kanonik Don Ottavio Manzioli; krstna botra sta bila grof Giovanni Barbabianca in markiza Teresa, žena plemenitega Antea Gravisija, v prisotnosti markiza Elia Gravisija. Francesco je prva leta preživljal v krogu svojih sestra in staršev, pri enajstih letih, kmalu po očetovi smrti ( 5. aprila 1783), pa so ga poslali na šolanje v ugledno plemiško semenišče oziroma Collegio Tolomei v Sieno, kjer je preživel štiri leta. Odločitev, da so odraščajočega Francesca poslali tako daleč od doma, glede na to, da so njegovi vrstniki, tudi iz najuglednejših koprskih plemiških družin, večinoma obiskovali koprski Collegio dei Nobili, ni pojasnjena. Morda jo lahko pripišemo dejstvu, da je bil sienski Collegio Tolomei , zlasti v letih 1687 – 1778, ko ga je že drugič prizadel potres, med najprestižnejšimi na italijanskih tleh in da je bil njegov pokrovitelj in dobrotnik toskanski veliki vojvoda Leopold II. (1765-1790), kasnejši avstrijski cesar (1790-1792).

Kot edini moški potomec je moral Francesco po svoji vrnitvi v Koper nemudoma prevzeti breme upravljavca obsežnih posesti oziroma celotnega kapitala, ki je po opravljeni sodni cenitvi znašal okroglih 2 milijona kron. Posesti so vključevale parcele v okolici Kopra, obsežno posest Sv. Onofrija in solna polja na območju piranskega komuna, fevd Sv. Ivana v Dajli pri Novigradu in posesti v okolici Trevisa na območju beneške terraferme. Francesco je po vsej verjetnosti živel v družinski palači Sabini-Grisoni sredi Kopra, ki jo je že leta 1736 njegov oče podedoval po Sabinijih.

 

Read more

Iz nekega dokumenta o sodnikih, sindikih in vicedominih (Attestazione dei Giudici, Sindaci e Vicedomini), je razvidno, da naj bi se oktobra 1793 podal na daljše potovanje, vendar iz dosegljivih dokumentov ni razvidno, po katerih deželah naj bi potoval. Po vrnitvi so mlademu Francescu Grisoniju v koprskem Velikem svetu poverili nekatere funkcije, ki so pripadale le članom sveta; tako je leta 1794 prevzel funkcijo nadzornika zdravstva (Provveditore alla Sanità), štiri leta kasneje pa naj bi bil hkrati imenovan za sodnika davčnega urada, nadzornika zdravstva in sindika (Giudice al Magistrato dei dazi, Provveditore alla Sanità, Sindaco Deputato), končno pa je leta 1800 ponovno prevzel mesto sindika.

Že leta 1793 naj bi se ob vrnitvi iz Torina, Francescu Grisoniju pridružil duhovnik francoskega rodu Noël Buat, ki naj bi na družinski posesti v Dajli, vsaj do avgusta 1795, kot izhaja iz poročila tedanjega koprskega podestata in kapitana Michiela Minotta, opravljal funkcijo kanonika. Tri leta kasneje, torej 1798, pa je Francesco Grisoni prišel v stik še s francoskim arhitektom Le Terrierom Du Manétotom, ki se je po letu 1796 ustalil v Kopru in opravljal delo projektanta za nekatere uglednejše plemiške družine. Očitno je izdelal tudi načrte za razkošno vilo v Dajli, ki jo je načrtoval že Francescov oče Santo, a ga je leta 1783, kot že omenjeno, prehitela smrt.

Francesco Grisoni se tako po letu 1801/2, oziroma po prenehanju funkcije sindika, ni več pojavljal v mestni upravni strukturi, pomanjkanje dokumentov pa nas navaja k temu, da se je verjetno posvečal svojim številnim posestvom tako v okolici Kopra oziroma v Dajli, kot na območju Trevisa. Gotovo se je ob tej priložnosti seznanil z grofično Mario Anno Catterino, 25-letno hčerko grofa Antonia Pola. Poroko so slovesno praznovali 29. aprila 1805 v Trevisu; mlademu paru sta bila poročni priči baron Wenceslao Brigido, nečak pokojnega Girolama Brigida in plemeniti gospod Urbano Rizzi, sin pokojnega Francesca Rizzija. V zakonu sta se jima rodila hči Gioseffa (Giuseppina) in sin Santo Raimondo Pompeo.

Povrnitev avstrijske oblasti po dunajskem kongresu 1814/15 je na Grisonija po vsej verjetnosti vplivala blagodejno, saj si je znova zagotovil ohranitev privilegijev in premoženja ter s tem lahko zaživel mirno družinsko življenje. Francesco je sicer v tem obdobju ohranjal vezi z nekaterimi starimi koprskimi plemiškimi družinami, zlasti s tistimi, ki so se preselile v bližnji Trst.

Družinsko srečo je 15. marca 1833 najprej prekinila vest o tragični smrti komaj 24-letnega Santa Raimonda Pompea, ki je v čudnih okoliščinah umrl v dvoboju s poljskim oficirjem Karlom Dembowskym, leta 1837 pa je po dveh letih zakona z Alfredom von Neippergom, umrla še Gioseffa Grisoni. Zakonca Grisoni sta v globoki bolečini in žalosti ostala sama v svoji koprski palači Sabini-Grisoni. Popolna odsotnost dokumentov oziroma korespondence med Marianno Pola Grisoni in njenim najožjim sorodstvom v Trevisu, žal ne omogočata vpogleda v medsebojne odnose, spremljanje družinskih tragedij z ene in druge strani in njihovih siceršnjih stikov, a usoda je hotela, da je istega leta tudi sama postala vdova, saj je Francesco Grisoni umrl 11. decembra 1841. Zapustil je veliko premoženje, tako v nepremičninah kot v denarnem kapitalu, ki je znašal okoli milijon forintov, v palači Sabini-Grisoni v Kopru, kjer sta živela z Marianno Pola-Grisoni pa tudi bogato knjižnico in številne umetnine.

Zaradi visoke starosti, zlasti pa slabega zdravja, je Francesco Grisoni že ob koncu septembra 1841 koprskemu advokatu in sodniku Pietru de Faventu zaupal sestavo oporoke, s katero je želel med svoje najožje družinske člane, kakor tudi bližnje sorodnike in služinčad ter nekatere verske ustanove, razdeliti svoje veliko premoženje. Svoje obsežne posesti v Dajli in sv. Onofriju nad Sečovljami, kakor tudi polovico solnih fondov na območju piranskih solin, je prepustil
benediktinskemu samostanu v Pragli pod pogojem, da v Dajli zgradijo hospic za pet redovnih bratov in določeno število laikov, ki bi morali prevzeti skrb nad versko in kulturno vzgojo tamkajšnjih podložnikov ter njihovo zdravstveno oskrbo. V oporoki je bilo ravno tako predvideno, da se v samem Kopru palača Sabini-Grisoni, kjer sta bivala z ženo Marianno, nameni za vzgojo in šolanje določenega števila sirot oziroma siromašnih otrok iz Pirana, Novigrada, zlasti pa Kopra, v starosti od šestih do desetih let. V Ubožnem zavodu (kasneje imenovanem Pio Istituto Grisoni), bi jim morali zagotoviti bivanje in šolanje do dopolnjenega dvajsetega leta starosti ter jih izučiti za kakšen poklic, da bi se lahko potem, ko bi ga zapustili, sami vzdrževali. V oporoki omenja tudi svojo knjižnico,« ki naj bi z vsemi knjigami, knjižnimi policami in omarami takoj po njegovi smrti pripadala prečastitemu don Placidu Tagli, ravno tako pa mu prepušča tudi vse umetnine in grafike, vendar jih lahko le-ta prevzame šele po smrti njegove žene Marianne oziroma obeh sestra«.

Po smrti Francesca Grisonija leta 1841, je njegova soproga Marianna Pola kot poglavitna dedinja njegovega celotnega premoženja, podvojila dobrodelno dejavnost, ki sta jo prej opravljala skupaj, in osnovala še fondacijo z imenom Pia Fondazione contessa Marianna Pola Grisoni , oziroma poseben dobrodelni sklad (Monte privato di pia fondazione) za doto šestih poštenih deklet ali pa vdov iz Kopra, v skupni vrednosti 32.000 forintov, od katerih bi vsaka za doto prejela po 200 forintov letno.

Salvator Žitko

Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/grisoni-francesco-andrea-elio/

Photo gallery

Information

Title

13. septembra 1772 se je v Kopru rodil Francesco Andrea Elio Grisoni, plemič, veleposestnik, politik, trgovec, mecen in bibliofil.

Date of Event

13. september 1772

Published

13.09.2021 00:00

Modified

11.12.2020 03:46

Filtering options

Search

Content type

CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES
CATEGORIES

Organisation

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam