V sredo, 1. februarja 2012, smo v razstavišču Koroške osrednje knjižnice odprli razstavo slik ljubiteljske slikarke, domačinke Mojce Kovač. Večina razstavljenih del je nastala na številnih likovnih kolonijah, ki se jih avtorica udeležuje doma in v tujini. Mojca Kovač je prepoznavna koroška krajinska slikarka in njena dela po večini prikazuje slovenske gorske pejsaže, reke, jezera, ljubi pa so ji tudi tihožitni motivi. Avtorica je razstavo poimenovala ‘Slovenija, odkod lepote tvoje’.
Likovna ustvarjalnost gospe Mojce Kovač je zadnja desetletja dodobra zaznamovala koroški likovni prostor. Avtorica, ki svoj likovni izraz črpa največ iz velike ljubezni do narave, je svoje prve korake v svet umetnosti skušala že v otroških letih. Že takrat se je rada z nahrbtnikom barv potikala po gozdovih in travnikih in risala, slikala ljube motive. Za vedno ji bo ostal v spominu dogodek, ko ji je v šestem razredu osnovne šole učitelj Tomaž Alojz rekel, če podari eno svojo sliko. Pravi, da je bil to akvarel neke gozdne potke. Ta slika je bila tudi njeno prvo razstavljeno delo. Kasneje jo je učitelj risanja Stres zaprosil, če bi se lotila slikanja na steno in poslikala delovni prostor, pa je poizkusila. Pri delu jo je opazil tudi slikar Plevnik … Vsi so ji govorili, a kljub opazni veliki nadarjenosti ji žal ni bilo dano, da bi se slikarsko-likovno izražala tudi profesionalno.
Po končani administrativni šoli in v desetletjih, ki jih je v svojih aktivnih poklicnih letih preživela v Železarni Ravne, jo je ustvarjalni nemir, želja po izpopolnjevanju, gnala, da je vseskozi risala, slikala, iskala več, se poglabljala v strokovna gradiva, spraševala, hlepela po izpopolnitvi svoje veščine. Tako je sčasoma z neomajno voljo, energijo in ljubeznijo presegla svoje obrtniško znanje in pričela suvereno razstavljati svoja likovna dela.
V začetku osemdesetih let je pričela aktivno razstavljati na skupnih razstavah Društva koroških likovnikov ter svojih prvih samostojnih. Veliko je sodelovala in razstavljala z likovnim klubom DOLIK z Jesenic. Tu je sorodno dušo po umetnosti našla v ljubiteljskemu slikarju krajinarju Rudiju Reichmanu, s katerim jo je po slikarski plati družilo prijateljstvo do njegove smrti.
Na vsakoletnih likovnih kolonijah, ki se jih je gospa Mojca Kovač pričela najprej udeleževati pod okriljem likovnega društva DOLIK, so udeležence poučevali akademsko izobraženi slikarji. Nikoli ji ni bilo nerodno vprašati in priznati, če česa ni vedela. Venomer je spraševala svoje mentorje, preizkušala, vztrajala … in vsako srečanje znala izkoristiti in željno srkati nova znanja. Kot sama pravi »za kaj pa tej so mentorji na kolonijah, kot za to, da jih kaj vprašaš, da te naučijo«. Ko slikarka spregovori o avtorjih, ki jih je srečevala na kolonijah in so ji svetovali na njeni poti iskanja likovnega izraza, omenja Slavka Koreza, Leona Koporca, Jako Torkarja, Bonija Čeha in še številne druge.
Dandanes se gospa Mojca Kovač lahko pohvali z več kot tisoč likovnimi deli, udeležbo na mnogih likovnih kolonijah doma in v tujini. Ves čas je veliko razstavljala in za svoja dela ter mentorstvo prejela številna priznanja in nagrade.
Zelo blizu ji je način slikanja akvarelov in tudi ko ustvarja platna postopa z oljem na podoben način. Ne meša barv na paleti, čiste barvne lazure nanaša na površino platna, jih zabrisuje, zopet prekriva in s tem doseže želene barve nianse in svojo prepoznavno paleto. Večinoma ustvarja s čopičem, redkeje tudi z lopatico. Njeni priljubljeni tehniki sta vsekakor olje in akvarel, posluži pa se tudi pastela, akrila, tempere. Motivno najraje upodablja pokrajino, tihe gorske doline, impozantno scenerijo slovenskih gora, bistrino rek in jezer, intimna vzdušja kmečkih domačij. Ljubi tudi cvetlična tihožitja, preizkuša se v figuraliki, a nedvomno se je najbolj izmojstrila v krajinskem slikarstvu. Njena dela vedno nastajajo na terenu, le tam je blizu z dušo narave. Poleg slikanja včasih tudi malo rezbari, je namreč tudi članica slovenskega združenja rezbarjev. Mojca Kovač je ena izmed gonilnih sil Kulturnega društva koroških likovnikov ter poleg še nekaterih članov snovalka vsakoletne mednarodne slikarsko-kiparske kolonije na Ravnah na Koroškem.
Z vso strastjo se večkrat letno udeležuje slikarskih kolonij doma in v tujini. Pokrajina jo vedno prevzame, prevzamejo jo ljudje. Po svoji navadi se najprej prepusti, da jo krajina posrka vase, da začuti ljudi … in takrat začne videti … in barve začno pripovedovati.
Mojca Kovač pravi zase, da je vesel človek, čeprav je včasih tako žalostna … Njene krajine so vsekakor optimistične, vedre. Ljudem slika svet, ki ga morda njihove oči ne vidijo več.
Ko Mojca Kovač govori, njene besede komaj dohajajo tok misli. Radoznal človek je, polna žara in ljubezni do svoje velike strasti – slikanja. V njej je nedvomno še veliko ustvarjalnega nemira in energije. Za svoj prispevek k ljubiteljskemu slikarstvu na Koroškem in za nesebično razdajanje svojega znanja mlajšim vsekakor zasluži vse pohvale. Njen trud in neumorna energija, ki jo je kljub številnim preprekam gnala, da je dosegla to, kar danes je, pa je prav gotovo lahko inspiracija mnogim.
Simona Vončina, univ. dipl. bibliotekarka in prof. umetn. zgod.
Po končani administrativni šoli in v desetletjih, ki jih je v svojih aktivnih poklicnih letih preživela v Železarni Ravne, jo je ustvarjalni nemir, želja po izpopolnjevanju, gnala, da je vseskozi risala, slikala, iskala več, se poglabljala v strokovna gradiva, spraševala, hlepela po izpopolnitvi svoje veščine. Tako je sčasoma z neomajno voljo, energijo in ljubeznijo presegla svoje obrtniško znanje in pričela suvereno razstavljati svoja likovna dela.
V začetku osemdesetih let je pričela aktivno razstavljati na skupnih razstavah Društva koroških likovnikov ter svojih prvih samostojnih. Veliko je sodelovala in razstavljala z likovnim klubom DOLIK z Jesenic. Tu je sorodno dušo po umetnosti našla v ljubiteljskemu slikarju krajinarju Rudiju Reichmanu, s katerim jo je po slikarski plati družilo prijateljstvo do njegove smrti.
Na vsakoletnih likovnih kolonijah, ki se jih je gospa Mojca Kovač pričela najprej udeleževati pod okriljem likovnega društva DOLIK, so udeležence poučevali akademsko izobraženi slikarji. Nikoli ji ni bilo nerodno vprašati in priznati, če česa ni vedela. Venomer je spraševala svoje mentorje, preizkušala, vztrajala … in vsako srečanje znala izkoristiti in željno srkati nova znanja. Kot sama pravi »za kaj pa tej so mentorji na kolonijah, kot za to, da jih kaj vprašaš, da te naučijo«. Ko slikarka spregovori o avtorjih, ki jih je srečevala na kolonijah in so ji svetovali na njeni poti iskanja likovnega izraza, omenja Slavka Koreza, Leona Koporca, Jako Torkarja, Bonija Čeha in še številne druge.
Dandanes se gospa Mojca Kovač lahko pohvali z več kot tisoč likovnimi deli, udeležbo na mnogih likovnih kolonijah doma in v tujini. Ves čas je veliko razstavljala in za svoja dela ter mentorstvo prejela številna priznanja in nagrade.
Zelo blizu ji je način slikanja akvarelov in tudi ko ustvarja platna postopa z oljem na podoben način. Ne meša barv na paleti, čiste barvne lazure nanaša na površino platna, jih zabrisuje, zopet prekriva in s tem doseže želene barve nianse in svojo prepoznavno paleto. Večinoma ustvarja s čopičem, redkeje tudi z lopatico. Njeni priljubljeni tehniki sta vsekakor olje in akvarel, posluži pa se tudi pastela, akrila, tempere. Motivno najraje upodablja pokrajino, tihe gorske doline, impozantno scenerijo slovenskih gora, bistrino rek in jezer, intimna vzdušja kmečkih domačij. Ljubi tudi cvetlična tihožitja, preizkuša se v figuraliki, a nedvomno se je najbolj izmojstrila v krajinskem slikarstvu. Njena dela vedno nastajajo na terenu, le tam je blizu z dušo narave. Poleg slikanja včasih tudi malo rezbari, je namreč tudi članica slovenskega združenja rezbarjev. Mojca Kovač je ena izmed gonilnih sil Kulturnega društva koroških likovnikov ter poleg še nekaterih članov snovalka vsakoletne mednarodne slikarsko-kiparske kolonije na Ravnah na Koroškem.
Z vso strastjo se večkrat letno udeležuje slikarskih kolonij doma in v tujini. Pokrajina jo vedno prevzame, prevzamejo jo ljudje. Po svoji navadi se najprej prepusti, da jo krajina posrka vase, da začuti ljudi … in takrat začne videti … in barve začno pripovedovati.
Mojca Kovač pravi zase, da je vesel človek, čeprav je včasih tako žalostna … Njene krajine so vsekakor optimistične, vedre. Ljudem slika svet, ki ga morda njihove oči ne vidijo več.
Ko Mojca Kovač govori, njene besede komaj dohajajo tok misli. Radoznal človek je, polna žara in ljubezni do svoje velike strasti – slikanja. V njej je nedvomno še veliko ustvarjalnega nemira in energije. Za svoj prispevek k ljubiteljskemu slikarstvu na Koroškem in za nesebično razdajanje svojega znanja mlajšim vsekakor zasluži vse pohvale. Njen trud in neumorna energija, ki jo je kljub številnim preprekam gnala, da je dosegla to, kar danes je, pa je prav gotovo lahko inspiracija mnogim.
Simona Vončina, univ. dipl. bibliotekarka in prof. umetn. zgod.
