V teh dneh se spominjamo tako rojstva (25. avgust 1857) kot tudi smrti (29. avgust 1913) dr. Franca Ivanocyja, duhovnika, pisca, vzgojitelja, profesorja, pobudnika prekmurskega katoliškega tiska v začetku 20. stoletja in velikega buditelja slovenske zavesti, zaradi česar se ga je oprijelo tudi ime prekmurski Slomšek.
Franc je kot edinec kmečkih staršev Adama Kodile in Rozalije Hujs po ljudski osnovni šoli v rojstnem kraju Ivanovci (župnija Sv. Benedikta v Kančevcih) odšel v Kőszeg, kjer je dokončal osnovno šolo in nižjo gimnazijo, višjo gimnazijo pa v Szombathelyu. Naprej ga je pot vodila v Budimpešto, kjer je v letih 1878-1882 končal teološke študije in leta 1882 bil v Győru tudi že posvečen v duhovnika. Zatem je bil eno leto kaplan v Murski Soboti, nakar je bil leta 1883 imenovan za študijskega prefekta v sombotelskem bogoslovnem semenišču, leta 1884 za izrednega profesorja dogmatike in naslednje leto za rednega profesorja. Vmes je tudi doktoriral z disertacijo A szentirás és az ékiratos emlékek, ki je leta 1985 izšla tudi v prevodu: Sveto pismo in klinopisni spomeniki pod peresom Jožefa Smeja. Čeprav je bil nato predlagan za dvornega kaplana na Dunaju, pa je raje zaprosil za izpraznjeno župnijo Tišina, saj ga je srce vleklo med preprosto domače ljudstvo. Tam je kot odličen dušni pastir, prosvetitelj in borec za narodne pravice deloval do svoje smrti. Leta 1893 je postal tudi dekan in šolski nadzornik, leta 1907 č. kanonik in leta 1908 član škofijske komisije, imenovane vigilantia. Pokopan je poleg svojih staršev na domačem pokopališču pri cerkvi Sv. Benedikta v Kančevcih.
Ob vstopu v kőszeško sirotišnico (1868) si je tudi spremenil priimek. Za priimek Ivanocy se je odločil zaradi spoštovanja, lepega spomina in dobrega imena do tistih duhovnikov sorodnikov, ki so se rodili kot Kodila in so po rojstnem kraju (Ivanovci) nosili priimek Ivanocy, npr. Adam Ivanocy (1756-1824), župnik in dekan v Beltincih; Matija Ivanocy (1781-1841), župnik v Beltincih; Jožef Ivanocy (1842-1903), župnijski upravitelj pri Sv. Sebeščanu.
Ivanocyjevo delo je za slovenskega človeka med Muro in Rabo pomembno v verskem, narodnem in prosvetnem oziru. Izjemni dosežek pa je prav gotovo njegova neusmiljena borba za pravice slovenskega jezika v cerkvi, v šoli in tisku. Boj za jezik je bil za Ivanocyja boj za narod in vero. Ivanocy je bil prepričan, da brez vere in brez ljubezni do materinega jezika ne more obstajati noben narod: »Četudi kak narod podpira milijonska vojska, bo propadel, če nima globoke vere in če z dušo in srcem ne ljubi svojega materinega jezika«.
Literatura:
Novak, V. (ur.).Ivanocyjev simpozij v Rimu 1984. Rim: Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, 1985.
Ivanocy, F. (1857-1913). Podatki k zgodovini tišinske župnije: kronika [prevod Jožef Smej]. Tišina: Župnijski urad, 2007.
Smej, J. Ivanocyjeva skrivnost. Tišina: Župnijski urad, 2012.
Ob vstopu v kőszeško sirotišnico (1868) si je tudi spremenil priimek. Za priimek Ivanocy se je odločil zaradi spoštovanja, lepega spomina in dobrega imena do tistih duhovnikov sorodnikov, ki so se rodili kot Kodila in so po rojstnem kraju (Ivanovci) nosili priimek Ivanocy, npr. Adam Ivanocy (1756-1824), župnik in dekan v Beltincih; Matija Ivanocy (1781-1841), župnik v Beltincih; Jožef Ivanocy (1842-1903), župnijski upravitelj pri Sv. Sebeščanu.
Ivanocyjevo delo je za slovenskega človeka med Muro in Rabo pomembno v verskem, narodnem in prosvetnem oziru. Izjemni dosežek pa je prav gotovo njegova neusmiljena borba za pravice slovenskega jezika v cerkvi, v šoli in tisku. Boj za jezik je bil za Ivanocyja boj za narod in vero. Ivanocy je bil prepričan, da brez vere in brez ljubezni do materinega jezika ne more obstajati noben narod: »Četudi kak narod podpira milijonska vojska, bo propadel, če nima globoke vere in če z dušo in srcem ne ljubi svojega materinega jezika«.
Literatura:
Novak, V. (ur.).Ivanocyjev simpozij v Rimu 1984. Rim: Slovenska bogoslovna akademija v Rimu, 1985.
Ivanocy, F. (1857-1913). Podatki k zgodovini tišinske župnije: kronika [prevod Jožef Smej]. Tišina: Župnijski urad, 2007.
Smej, J. Ivanocyjeva skrivnost. Tišina: Župnijski urad, 2012.
