Božidar Ted Kramolc v zbirki Artoteka Koroške osrednje knjižniceV sredo, 21. marca 2012, smo v razstavišču Koroške osrednje knjižnice odprli razstavo » Zgodbe iz platnenega kovčka«, ki je nastala v sodelovanju s Koroško galerijo likovnih umetnosti iz Slovenj Gradca. Z razstavo smo počastili bližajoči se 90. jubilej slovensko-kanadskega slikarja, arhitekta in pisatelja Božidarja Teda Kramolca, ki ga na Koroško veže šentanelski Kramolčev rod. Koroška osrednja knjižnica v posebni zbirki Artoteka hrani dobrih štiristo likovnih del Teda Kramolca. Prvi in manjši del je knjižnica pridobila že z zapuščino njegovega očeta Luke Kramolca. Tokrat pa javnosti prvič predstavljamo izbor iz njegovih zgodnjih likovnih del, ki so nastala večinoma v ljubljanskem obdobju med leti 1942–44, v letih zorenja mladega umetnika v ateljejih priznanih slikarjev. Dela, ki jih tokrat predstavljajo, so pred nekaj leti po spletu srečnih okoliščin v starem platnenem kovčku našla pot v Koroško osrednjo knjižnico in dobila častno mesto v zbirk
Ljudje imamo radi zgodbe, še posebej takšne s srečnim epilogom. In danes vam pripovedujemo eno takšnih, zgodbo oguljenega platnenega kovčka, ki je po spletu srečnih okoliščin našel pot v našo knjižnico. Neugleden kovček, ki je menda že ležal na ljubljanski deponiji, je vzbudil zanimanje ljubiteljskega zbiralca starin, da ga je nekako zvlekel čez ograjo smetišča in ga odpeljal domov. Ko ga je odprl, ga je pozdravil zajeten sveženj precej poškodovanih risb in skic. Po prvem pregledu vsebine je iz podpisov na nekaterih risbah razbral ime avtorja – Božidar Kramolc. Pobrskal je po svetovnem spletu in tako prišel do naslova Koroške osrednje knjižnice. Knjižnica je namreč že z zapuščino glasbenega pedagoga in pevskega organizatorja Luke Kramolca pridobila okoli osemdeset zgodnjih risb in akvarelov njegovega sina Teda Kramolca. Kot dobri skrbniki svojih fondov smo risbe že imeli digitalizirane in dostopne preko naše spletne strani. Gospod je knjižnici za simbolično ceno ponudil v odkup celotno vsebino, s kovčkom vred.
Tako smo pridobili natanko 345 študijskih šolskih risb, nekaterih obojestranskih, študijskih aktov, portretov, krajinskih vedut in nekaj grafičnih odtisov. Na podlagi datiranih in signiranih del smo ugotovili, da je večina nastala med leti 1942 in 1944, le ena od grafik (lesorez Holidays) je datirana 1952 s posvetilom neki »Jolandi« iz leta 1971. Mogoče prav ta zgodnja grafika, ki je že nastala na kanadskih tleh, namiguje na provinienco za nas dragocenega kovčka. A vse so zgolj ugibanja.
Ustvarjalnost slikarja, arhitekta in pisatelja slovenskega rodu Božidarja Teda Kramolca je bila zaradi njegove usode povojnega emigranta slovenski javnosti dolga leta po koncu vojne nepoznana in po krivem prezrta.
Rodil se je v družini Luke Kramolca leta 1922 v Podgori pri Šentvidu nad Ljubljano. Obiskoval je ljubljanski realko, kasneje vpisal arhitekturo pri prof. Plečniku ter ves čas intenzivno slikal in opravljal privatne študije pri Jakcu, Šviglju, Sternenu in Goršetu. Poleg slikarstva pa je že od mladega rad pisal, najprej članke, potem črtice in novele. Njegov prvi spis je bil objavljen v ljubljanskem Jutru. Že v času italijanske okupacije je bil dvakrat interniran v Gonars, po vojni pa je z bratom Nikom odšel najprej v Avstrijo, v Spitall, in kasneje, leta 1948 v Kanado, kjer se je po enoletnem obveznem delu na železnici vpisal na Ontario College of Art in l. 1951 tudi diplomiral.
O vzrokih za svoj odhod čez lužo je v enem izmed intervjujev dejal:
»Zaradi tistih strašnih ljubljanskih razmer, ko so se sovražili vsi že od rojstva naprej: liberalci, klerikalci, socialisti itd. Veliko je bilo groženj, tega in onega. Občutek sem imel, da je bolje, če grem. Pretilo mi ni dejansko nič … Takrat sta vladali strašna zmeda in sovraštvo.«
ter nadaljuje
»Ciganskega životarjenja, gospodarsko in etično, kakor moralno propadle povojne Evrope sem imel končno dovolj. Zaprosil sem za kanadsko vizo in jo dobil. Pobral sem svoje barve in čopiče ter z dvema lesenima zabojema risb, slik, knjig in nekaj obleke nekam negotovo stopil v novi svet, na kanadska tla v juliju 1948.«
Službeno je deloval kot priznan arhitekt za notranjo opremo, prav tako pa je projektiral hiše in vikende. Slikal je vztrajno ob večerih, vikendih in v počitnicah.
Njegova likovna dela hranijo številni muzeji in galerije v Kanadi; Kanadska nacionalna galerija, Umetniška galerija v Torontu in Hamiltonu.
V enem izmed pogovorov z Zoro Tavčar je Kramolc dejal: »da je edino v Ameriki možno jeklene verige preteklosti razbiti, tesne lisice podedovanih predsodkov in sovraštva sneti z rok, vse tisto, kar je osebno svobodo misli, izražanja in gibanja oviralo ali preprečevalo, zagnati v kot temne čumnate preteklosti in vrata za večno zapreti…«
Že od prihoda v Avstrijo l. 1945 je pričel pisati pravljice in črtice, za katere pravi, da so bile zanj nekakšna terapija. Občasno je pisal tudi pesmi.
Večina Kramolčevega literarnega dela je zgrajena na motivih iz njegovega begunstva na Koroškem in življenja v Kanadi.
Najljubša mu je »short story«, ki je v Ameriki zelo razvita in popularna. Kot umetnik-slikar je vsaj del slikarske tehnike, zlasti portretiranje prenesel tudi v prozo. Pogosto tudi njegove zgodbe spominjajo na slikarske poteze, forma se prepleta s vsebino.«
Njegova dela so izšla v številnih slovenskih in izseljenskih revijah, zbornikih ter v raznih antologijah.
Z izdajo knjig Podobe iz arhivov, Potica za navaden dan in Tango v svilenih coklah si je avtor utrdil svoje mesto v sodobnem slovenskem pripovedništvu.
Vsebina platnenega kovčka pripoveduje zgodbe mladega in talentiranega slikarja v letih med drugo svetovno vojno. Risbe dokumentirajo njegov umetniški razvoj, pa tudi način dela v privatnih šolah, v ateljejih priznanih slikarjev: Božidarja Jakca, Mateja Sternena ter v Goršetovi šoli, ki je bila nekakšna pripravljalnica za likovno akademijo, ki je takrat v Sloveniji še ni bilo. Študijske risbe in krokiji aktov so verjetno nastale v Sternenovi šoli, nekaj portretov in risb po modelu je iz Goršetove šole. V zbirki je precej krajinskih vedut in izrezov širše ljubljanske okolice, predvsem tivolskega ‘barja’, Fužin, Krima, Glinščice, kamor je Ted Kramolc zahajal s prijatelji slikarji – Pleničarjem, Tršarjem, včasih se jim je pridružil Rajko Slapernik, pozneje tudi Jovan Zonić.
Med Goršetovimi učenci, mladimi umetniki, jih je bilo kar nekaj odpeljanih v internacijo, Bogdan Borčič v Dachau, Marjan Tršar v Teharje … Božidar Kramolc je bil kar dvakrat interniran v Gonars. Med vsebino kovčka je tudi nekaj drobnih risb, zapisov s svinčnikom, iz tega taborišča.
Ohranjeni so tudi njegovi prvi grafični poskusi – prijatelj Marijan Tršar ga je namreč učil tehnike jedkanja in suhe igle.
Nepozabno je bilo srečanje z umetnikom maja lani. V Slovenijo je pripotoval s svojim sinom Tomom v okviru donacije večjega števila svojih likovnih del Koroški galeriji likovnih umetnost. Bil je nasploh prvič v naši knjižnici ter bil zares prijetno presenečen in navdušen v kakšni inštituciji in historični stavbi skrbno hranimo njegova likovna dela ter zapuščino njegovega očeta. Več kot tri ure je listal po svojih spominih, po svojih ‘Podobah iz arhivov’. Želel je videti zares čisto vsak, še najmanjši listič na katere je risal ‘črte iz srca’, kot je zapisala dr. Irena Mislej v katalogu, ki je izšel ob umetnikovi donaciji. Vmes je pripovedoval, nam dal odgovore na marsikatero vprašanje, na risbe dopisoval svoje opombe … Marsikaj smo zvedeli, a zgodba platnenega kovčka je ostala nepojasnjena.
Kovček lahko simbolizira tudi Tedovo življenjsko pot, njegovo prostovoljno begunstvo, ki je hote ali nehote zaznamovalo njegov literarni in tudi slikarski opus. A resnično pomembna je njegova vsebina, drobni risarski zapisi na vseh mogočih listih in lističih, ki govorijo zgodbo mladega nadebudnega umetnika, ki ga je vojno obdobje, če si sposodim besede Alenke Domjan, »izročilo usodnim dogodkom in večno izgubljenim mladostniškim letom. Svoj ‘praznični’ svet je iskal v drobnih trenutkih skiciranja, v svetišču poteze, ki je v hitrih sunkih polzela po nekje najdenem listu papirja …«
Razstava bo v razstavišču knjižnice na ogled do 18. aprila 2012.
Tako smo pridobili natanko 345 študijskih šolskih risb, nekaterih obojestranskih, študijskih aktov, portretov, krajinskih vedut in nekaj grafičnih odtisov. Na podlagi datiranih in signiranih del smo ugotovili, da je večina nastala med leti 1942 in 1944, le ena od grafik (lesorez Holidays) je datirana 1952 s posvetilom neki »Jolandi« iz leta 1971. Mogoče prav ta zgodnja grafika, ki je že nastala na kanadskih tleh, namiguje na provinienco za nas dragocenega kovčka. A vse so zgolj ugibanja.
Ustvarjalnost slikarja, arhitekta in pisatelja slovenskega rodu Božidarja Teda Kramolca je bila zaradi njegove usode povojnega emigranta slovenski javnosti dolga leta po koncu vojne nepoznana in po krivem prezrta.
Rodil se je v družini Luke Kramolca leta 1922 v Podgori pri Šentvidu nad Ljubljano. Obiskoval je ljubljanski realko, kasneje vpisal arhitekturo pri prof. Plečniku ter ves čas intenzivno slikal in opravljal privatne študije pri Jakcu, Šviglju, Sternenu in Goršetu. Poleg slikarstva pa je že od mladega rad pisal, najprej članke, potem črtice in novele. Njegov prvi spis je bil objavljen v ljubljanskem Jutru. Že v času italijanske okupacije je bil dvakrat interniran v Gonars, po vojni pa je z bratom Nikom odšel najprej v Avstrijo, v Spitall, in kasneje, leta 1948 v Kanado, kjer se je po enoletnem obveznem delu na železnici vpisal na Ontario College of Art in l. 1951 tudi diplomiral.
O vzrokih za svoj odhod čez lužo je v enem izmed intervjujev dejal:
»Zaradi tistih strašnih ljubljanskih razmer, ko so se sovražili vsi že od rojstva naprej: liberalci, klerikalci, socialisti itd. Veliko je bilo groženj, tega in onega. Občutek sem imel, da je bolje, če grem. Pretilo mi ni dejansko nič … Takrat sta vladali strašna zmeda in sovraštvo.«
ter nadaljuje
»Ciganskega životarjenja, gospodarsko in etično, kakor moralno propadle povojne Evrope sem imel končno dovolj. Zaprosil sem za kanadsko vizo in jo dobil. Pobral sem svoje barve in čopiče ter z dvema lesenima zabojema risb, slik, knjig in nekaj obleke nekam negotovo stopil v novi svet, na kanadska tla v juliju 1948.«
Službeno je deloval kot priznan arhitekt za notranjo opremo, prav tako pa je projektiral hiše in vikende. Slikal je vztrajno ob večerih, vikendih in v počitnicah.
Njegova likovna dela hranijo številni muzeji in galerije v Kanadi; Kanadska nacionalna galerija, Umetniška galerija v Torontu in Hamiltonu.
V enem izmed pogovorov z Zoro Tavčar je Kramolc dejal: »da je edino v Ameriki možno jeklene verige preteklosti razbiti, tesne lisice podedovanih predsodkov in sovraštva sneti z rok, vse tisto, kar je osebno svobodo misli, izražanja in gibanja oviralo ali preprečevalo, zagnati v kot temne čumnate preteklosti in vrata za večno zapreti…«
Že od prihoda v Avstrijo l. 1945 je pričel pisati pravljice in črtice, za katere pravi, da so bile zanj nekakšna terapija. Občasno je pisal tudi pesmi.
Večina Kramolčevega literarnega dela je zgrajena na motivih iz njegovega begunstva na Koroškem in življenja v Kanadi.
Najljubša mu je »short story«, ki je v Ameriki zelo razvita in popularna. Kot umetnik-slikar je vsaj del slikarske tehnike, zlasti portretiranje prenesel tudi v prozo. Pogosto tudi njegove zgodbe spominjajo na slikarske poteze, forma se prepleta s vsebino.«
Njegova dela so izšla v številnih slovenskih in izseljenskih revijah, zbornikih ter v raznih antologijah.
Z izdajo knjig Podobe iz arhivov, Potica za navaden dan in Tango v svilenih coklah si je avtor utrdil svoje mesto v sodobnem slovenskem pripovedništvu.
Vsebina platnenega kovčka pripoveduje zgodbe mladega in talentiranega slikarja v letih med drugo svetovno vojno. Risbe dokumentirajo njegov umetniški razvoj, pa tudi način dela v privatnih šolah, v ateljejih priznanih slikarjev: Božidarja Jakca, Mateja Sternena ter v Goršetovi šoli, ki je bila nekakšna pripravljalnica za likovno akademijo, ki je takrat v Sloveniji še ni bilo. Študijske risbe in krokiji aktov so verjetno nastale v Sternenovi šoli, nekaj portretov in risb po modelu je iz Goršetove šole. V zbirki je precej krajinskih vedut in izrezov širše ljubljanske okolice, predvsem tivolskega ‘barja’, Fužin, Krima, Glinščice, kamor je Ted Kramolc zahajal s prijatelji slikarji – Pleničarjem, Tršarjem, včasih se jim je pridružil Rajko Slapernik, pozneje tudi Jovan Zonić.
Med Goršetovimi učenci, mladimi umetniki, jih je bilo kar nekaj odpeljanih v internacijo, Bogdan Borčič v Dachau, Marjan Tršar v Teharje … Božidar Kramolc je bil kar dvakrat interniran v Gonars. Med vsebino kovčka je tudi nekaj drobnih risb, zapisov s svinčnikom, iz tega taborišča.
Ohranjeni so tudi njegovi prvi grafični poskusi – prijatelj Marijan Tršar ga je namreč učil tehnike jedkanja in suhe igle.
Nepozabno je bilo srečanje z umetnikom maja lani. V Slovenijo je pripotoval s svojim sinom Tomom v okviru donacije večjega števila svojih likovnih del Koroški galeriji likovnih umetnost. Bil je nasploh prvič v naši knjižnici ter bil zares prijetno presenečen in navdušen v kakšni inštituciji in historični stavbi skrbno hranimo njegova likovna dela ter zapuščino njegovega očeta. Več kot tri ure je listal po svojih spominih, po svojih ‘Podobah iz arhivov’. Želel je videti zares čisto vsak, še najmanjši listič na katere je risal ‘črte iz srca’, kot je zapisala dr. Irena Mislej v katalogu, ki je izšel ob umetnikovi donaciji. Vmes je pripovedoval, nam dal odgovore na marsikatero vprašanje, na risbe dopisoval svoje opombe … Marsikaj smo zvedeli, a zgodba platnenega kovčka je ostala nepojasnjena.
Kovček lahko simbolizira tudi Tedovo življenjsko pot, njegovo prostovoljno begunstvo, ki je hote ali nehote zaznamovalo njegov literarni in tudi slikarski opus. A resnično pomembna je njegova vsebina, drobni risarski zapisi na vseh mogočih listih in lističih, ki govorijo zgodbo mladega nadebudnega umetnika, ki ga je vojno obdobje, če si sposodim besede Alenke Domjan, »izročilo usodnim dogodkom in večno izgubljenim mladostniškim letom. Svoj ‘praznični’ svet je iskal v drobnih trenutkih skiciranja, v svetišču poteze, ki je v hitrih sunkih polzela po nekje najdenem listu papirja …«
Razstava bo v razstavišču knjižnice na ogled do 18. aprila 2012.
