Pisal je za otroke in odrasle. Pisateljsko pot je začel kot pesnik lirik, po letu 1956 je pesnil v svobodnem verzu. Pesmi je objavljal v različnih revijah. Kot prva objava je izšla pesem Veter, naš prijatelj v Mladinski reviji (1949-50, 80). Leta 1960 je izbor pesmi izdal v zbirki Kaplje ognjene in se posvetil prozi. Po letu 1980 je ponovno pesnil. Pesmi je objavljal le v revijah in časnikih. V periodičnem tisku je pogosto objavljal tudi črtice, novele, odlomke del in razmišljanja. Le nekatere od teh objav je uvrstil tudi v svoja knjižna dela. Prva prozna objava je bila fantastična pravljica Baba na Možaklji (Naši razgledi, 1959, in zbirka pravljic Čudežni studenec, 1961), za odrasle pa zbirka štirih novel Soha z oltarja (1962). Leta 1961 je napisal scenarij za kratkometražni film Razpis. Malo je tudi prevajal, npr. F. G. Lorco (Naši razgl., 1959, 38). Pisal je v različnih slovenskih mestih, kot svobodni umetnik v Piranu, Luciji, Pleterjah, Kobaridu, Bovcu, Soči, v Gaju (Zgornja Kungota). Prva dela je objavljal s svojim pravim imenom. Leta 1956 si je izbral psevdonim Pavle Zidar in ga redno uporabljal, razen v treh primerih. Knjigo Sveta Barbara (1972) je izdal pod psevdonimom Timotej Noč, novele, objavljene v knjigi Slovenske podobe na steklo (1983) je v reviji Družina (1981-82) objavljal pod psevdonimom Vladimir Pangerc in potopis Jezus v času (1984) v Družini (1980) kot Emil Nanut. Je eden izmed najbolj plodovitih slovenskih pisateljev, izdal je 76 knjig. Ni se vključeval v nobeno literarno smer, snov je črpal predvsem iz lastnih izkušenj. Več njegovih del je bilo dramatiziranih za radijske igre. Po povesti Kukavičji Mihec in noveli Oče so posneli televizijska filma z naslovoma Utonilo je sonce in Poslednja luč. Nekaj romanov, odlomki romanov, več novel in pesmi je prevedenih v pb. 13 različnih jezikov.
Pri šestdesetih letih je preminul zaradi možganske kapi v bolnišnici v Ljubljani. Pokopan je na piranskem pokopališču. V stanovanju v Luciji je njegov delovni prostor preurejen v spominsko sobo. Na pisateljevi rojstni hiši na Dobravski cesti na Javorniku je postavljena spominska plošča (1977). V avli Osnovne šole Koroška Bela je njegov kip, delo prijatelja iz otroštva, akademskega slikarja Jake Torkarja.
Dela napisana v Piranu ali Luciji:
Kaplje ognjene, 1960 (urejanje zbirke v letih 1956-59, Piran)
Konjički, 1960 (Piran, 1959)
Baba na Možaklji, 1961 (Piran, 1956)
Soha z oltarja domovine, 1962 (Piran, 1961)
Učiteljice, 1971 (Piran in Kobarid, 1970)
Pasjansa, 1978 (Lucija, 1977)
Pandorine sence, 1979 (Lucija, 1978)
Jakobove sanje, 1979 (Lucija, 1978)
Večno življenje, 1980 (prva in druga od treh novel, Lucija, 1977)
Njene oči, 1980 (druga od dveh novel, Lucija, 1979)
Barbarin dežnik, 1984 (Lucija, 1983)
Jezus v času, 1984 (Lucija, 1978)
Državica otrok, 1986 (Lucija, 1984-85)
Elijev oblak plodnosti, 1988 (druga od treh novel, Lucija, 1985)
Pomembnejše nagrade:
Nagrada Prešernovega sklada za delo Soha z oltarja domovine, 1963
Prežihova nagrada za roman Sveti Pavel, 1966
Knjiga leta za mladinsko povest Kukavičji Mihec, 1972
Prešernova nagrada za življenjsko delo, 1987
Literatura
Primorski slovenski bibliografski leksikon. Sn. 20. 1994, str. 341-345.
Gojkovič, A. Delo je napisal v enem samem zamahu. V: Primorska srečanja, 2002, letn. 26, št. 260, str. 41-45.
Gojkovič, A.: Knjižna dela Pavleta Zidarja (1955-1990). V Oče naš. Pavle Zidar. – Novo mesto, Koper, 1992, str. 301-312.
http;//www.gorenjci.si/osebe/zidar-(slamnik)-pavle (zdravko)/1079.
Prispevala: Ksenija Petaros Kmetec, Mestna knjižnica Piran