Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
19. maja 1580 je Karel II. Avstrijski podpisal pogodbo o prevzemu Lipice, kjer je nastala znamenita kobilarna
Ta datum šteje kot datum ustanovitve Kobilarne Lipica in začetka reje lipicanske pasme konj.
Lipicánec je pripadnik pasme konjev, vzrejene v Lipici. Je eden od slovenskih simbolov, upodobljen je na slovenskem evro kovancu za 20 centov.
“Vzreja lipicanca se je najprej začela iz potrebe po dobrem vojaškem konju. Kmalu so se pokazale njegove odlike in sposobnosti za učenje in nastopanje.
Tako so z načrtnim križanjem in umetnim izborom izoblikovali lipicanca, kot ga poznamo danes. To je srednje velik, toplokrven konj, baročnega tipa. Ima srednje veliko, plemenito glavo z velikimi temnimi in živahnimi očmi, srednje velikimi uhlji ter širokimi, polnimi nozdrvami. Vrat je visoko nasajen in usločen. Viher je lepo izražen, hrbet dolg in raven, križ pa mišičast in lepo položen. Prsi so globoke in široke ter izražajo njegovo moč. Griva in rep imata gosto, koštato, vendar kot svila tenko žimo. Korak lipicanca je visok, prožen, energičen in eleganten. Po značaju je lipicanec inteligente, ponosen in dostojanstven, a hkrati skormen in vzdržljiv, zato je zelo primeren za visoko jahalno šolo.Danes poznamo lipicanca predvsem kot belega konja. Vendar so konji, ki jih imenujemo beli konji, v resnici večinoma. sivi. Povsem beli so le beličniki (albini), ki nimajo barvila v dlaki, očeh ali kopitih, a so zelo redki. Lipicanci se skotijo temni. Zaradi mutiranega gena pa kmalu osivijo. Zato so občutljivi za različne kožne bolezni, a te zanje niso tako nevarne, saj napredujejo počasneje kot pri ljudeh.Nekdaj so bili odrasli lipicanci vseh barv. Tudi danes so lahko črni ali rjavi, a jih je malo. Le bele lise na temni podlagi pri lipicancih niso zaželene.” (LIPIKUM, str. 20-21)
Kobilarno je ustanovil avstrijski nadvojvoda Karel, takratni regent Štajerske, Koroške, Kranjske, Istre in Trsta. V kobilarni je želel vzrediti dovolj elegantnih, voznih in jahalnih konj za konjušnice v Gradcu, kjer je imel svojo rezidenco. Leta 1578 je za lokacijo izbral zapuščeni letni dvorec tržaškega škofa v Lipici. Pogodbo o prevzemu posesti je podpisal 19. maja 1580, leta 1594 je kobilarna odkupila še bližnje posestvo Jurija Božiča, kjer je danes igrišče za golf.
V Lipici so zgradili hleve in stanovanjske stavbe ter uredili travnike in pašnike. V ta namen so navažali zemljo iz številnih kraških dolin, zato Lipico še dandanes imenujejo »zeleno oazo na kamnitem Krasu«. Nato so začeli še pogozdovat. Vse to je bilo nekako urejeno v petih letih, ker je že v letu 1585 prvi upravnik kobilarne, Slovenec Franc Jurko, nadvojvodi sporočil, da je zagotovljen nadaljnji in nemoten obstoj kobilarne. Prve španske konje, 24 plemenskih kobil in 6 plemenskih žrebcev, so nabavili že v letu 1581. Španske konje so kupovali tudi kasneje. Do večjega vpliva je prišel v letu 1701 kupljeni žrebec Cordova. Kupovali so še nemške konje, najbolj znan je bil žrebec Lipp, pa tudi danske, največ v kraljevi kobilarni Frederiksborg. Leta 1816 se je čredi priključil arabski žrebec Siglavy. Po ukazu cesarja Franca II. so uvedli še nekaj pretežno arabskih plemenskih konj.
Celotna čreda iz Lipice se je med napoleonskimi vojnami začasno preselila v madžarski Székesfehérvar (22. marec 1797 – 17. oktober 1797) in v Peczko blizu Mezőhegyesa (27. julij 1809 – 1815). Med prvo svetovno vojno so čredo preselili v Laxenburg pri Dunaju, žrebeta pa v češki Kladruby, evakuacija črede je bila zaključena 29. maja 1915. Po vojni so vsa žrebeta ostala na češkem, medtem ko so ostalo čredo (109 konj) vrnili v zdaj italijansko Lipico.
Najhujši udarec pa je Lipici prizadela druga svetovna vojna. Po kapitulaciji Italije so jo zasedli Nemci in 12. oktobra 1943 preselili vseh 179 konj v češki Hostinec. Tu so bili tudi konji iz avstrijske kobilarne Piber, iz nekdanje jugoslovanske dvorne lipicanske kobilarne Demir Kapija, iz nekdanje jugoslovanske arabske kobilarne Dušanovo pri Skopju in poljske kobilarne Janow. Ob koncu vojne je ameriški general Patton sprožil reševalno akcijo in zavaroval čredo pred napredujočo rdečo armado (po dogodkih je posnet Disneyjev film Čudež belih žrebcev iz leta 1963). Američani so del konj in ves arhiv dali Italiji, precej konj je šlo v Piber, ki je obnovil in razširil svojo rejo. Lipica, ki je pripadala Jugoslaviji, pa je šele v letu 1947 dobila vsega 11 konj, vendar se jim je v več kot tridesetletnem delu posrečilo kobilarno v celoti obnoviti. Danes ima v svojih hlevih spet predstavnike šestih izvirnih linij žrebcev (najmanj po 4 na linijo) in šestnajst klasičnih rodov kobil (najmanj po 3 vsakega rodu).
Danes vzreja lipicancev poteka v kobilarnah v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Romuniji, Hrvaški, na Češkem, Slovaškem, Madžarskem, v manjšem obsegu tudi drugod po svetu.
Viri:
– http://www.lipica.org/si/stable/
– https://sl.wikipedia.org/wiki/19._maj
– https://sl.wikipedia.org/wiki/Kobilarna_Lipica
– https://sl.wikipedia.org/wiki/Lipicanec
