Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
26. julija 1876 se je v Rebrci pri Železni kapli rodil Ožbolt Ilaunig, sodnik in pisatelj. Umrl je 8. februarja 1945 v Lenartu v Slovenskih goricah.
Dr. Ožbalt Ilaunig je bil nezakonski sin revnih staršev Marije Brumnik iz Reberce in Janeza Ilauniga iz Apač. Njegova starša sta bila delavca pri bogatem kmetu v Reberci. Sina sta dala v oskrbo k dedku in babici, kjer je živel enajst let ter očeta in mater videval samo ob nedeljah. Svoja otroška leta preživel kot pastir, po okoliških hribih je pasel kozi svojega dedka. Pri sedmih letih bi moral začeti s šolo, ker pa je živel pri starih starših na odročnem kraju, učitelj, ki je otroke popisoval po hišah, ni vedel, da je tam še kak otrok. Kasneje je izvedel za šoloobveznega otroka pri Ilaunigovih starih starših in kmalu so dobili poziv, da morajo Ožbalta poslati v Žitaro vas v ljudsko šolo. Tako je leta 1884 začel obiskovati pravo šolo.
Po ljudski šoli v Žitari vasi, kjer je bil med najboljšimi učenci, se je šolal v gimnaziji v Celovcu. Leta 1892 je zaključil nižjo gimnazijo ter stopil v višjo, kjer se je naučil nemškega, latinskega in grškega jezika. Med počitnicami je Ilaunig vedno obiskoval domače kraje. Bil je zelo navezan na slovenski jezik in deželo. Večino svojega prostega časa je užival v prebiranju zgodb slovenskih pisateljev in poezije. V svoji avtobiografiji na veliko mestih citira Prešerna, Levstika, Stritarja, Aškerca, Jenka.
Po gimnaziji se je po pregovarjanju sorodnikov, leto dni šolal v semenišču v Celovcu. Po uspešno opravljenih vseh izpitih za prvi letnik pa je 12. julija 1899 semenišče zapustil in se odločil za študij prava v Gradcu. Postal je član akademskega društva Triglav, kjer je spoznal veliko Slovencev. V letih 1901/1902 je bil tajnik društva Triglav in sodeloval pri akciji za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Študij je končal leta 1905 in bil promoviran kot doktor prava. Služboval je v Celovcu (1904-1907), Voitsbergu (en mesec), Št. Vidu (1907-1908) in Lenartu. S prihodom k Sv. Lenartu se je začelo njegovo bogato in hkrati zanimivo življenje. Bil je vesten uradnik in je temu primerno hitro napredoval. Že med prvo svetovno vojno, leta 1917, je postal okrajni sodnik, leta 1920 pa je bil imenovan za sodnega predstojnika. To odgovorno in pomembno dolžnost je opravljal do 31. januarja 1940, ko je bil upokojen.
Dr. Ilaunig je pri Sv. Lenartu spoznal Julijano Spitzy (1870-1954), trgovko in posestnico, ki je bila sestra znamenitega ortopeda in dunajskega univerzitetnega profesorja Hansa Spitzyja, izumitelja nožne proteze. Julijana je bila Nemka in članica Südmarke. Julijana je bila šest let starejša od svojega moža, kar pa je na njenem nagrobniku ostalo skrito, saj je letnica njenega rojstva enaka moževi. Leta 1910 se je z Julijano poročil in v glavnem ostajal doma, v družinskem krogu, v slovensko družbo pa je pozneje le redko zahajal. Julija 1910 se mu je rodil sin Ožbalt Danilo.
Drugo svetovno vojno je dr. Ožbalt Ilaunig preživel v pokoju. Umrl je 8. februarja 1945. Vse do smrti je pisal dnevnik, ki obsega trinajst zvezkov, od teh so prvi štirje kronika njegovega življenja do leta 1914. Zadnji zapis v dnevnik je napravil 30. januarja 1940. Čez devet dni se je Ilaunig vrnil iz mariborske bolnišnice, kjer je prestal operacijo. Na pragu njegove hiše ga je zadela srčna kap.
V Lenartu je v njegovo čast poimenovana ulica.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ožbalt_Ilaunig
Priporočamo tudi: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/ozbolt-ilaunig-evo-tedaj-moje-zivljenje/
