Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
3. aprila 1967 je v Ljubljani umrla Ema Starc, slovenska igralka. Rodila se je 6. aprila 1901 v Sežani.
Ema Starc se je rodila v Sežani, v starem vaškem jedru ob Vidmaršču, pri Jakobovih, kot hči Terezije Breščak iz Kozja Para v Dobravljah pri Ajdovščini, in Jakoba Starca iz Sežane. Družina se je preselila na Vipavsko, stanovala je v kraju Cesta – Sveti Križ. Kasneje so se preselili v Gorico, kjer je imel Emin oče trgovino z živili, vendar so ga fašisti kot zavednega Slovenca preganjali in se je moral izseliti. Starčevi so v Podbrdu blizu Tolmina kupili posest; od tam so se preselili v Maribor in nato v Beograd. Do leta 1914 je obiskovala šolo v Svetem Križu, njeno nadaljnje šolanje pa je bilo zaradi vojne neredno: eno leto v samostanu v Škofji Loki, dve leti zasebno v Gorici, eno leto v zavodu Vesna v Mariboru. Svojo igralsko pot je začela na amaterskih odrih v Mariboru. Za gledališče jo je odkril Rado Železnik, slovenski gledališki igralec in režiser (1894-1935). Pod njegovim vodstvom je v Radečah pri Zidanem mostu igrala Ano v Halbejevi Mladosti in bila leta 1924 sprejeta v SNG v Mariboru. Strokovno se je kasneje izpopolnjevala na Dunaju in v Italiji; govorno tehniko pa pri Mihaeli Šaričevi. V Mariboru je delovala do nemške okupacije v drugi svetovni vojni. Tu je odigrala nad 120 vlog ter nastopala tudi v opereti. Potem je odšla k ljubljanski Drami, a je še vedno igrala v SNG Maribor. Kmalu nato je odšla v partizane in se vključila v kulturniško skupino. Od leta 1944 je igrala v SNG v Črnomlju. Od 1945 pa do leta 1959 je bila članica Slovenskega gledališča v Trstu. Skozi igralko Emo Starčevo so govorili ljudje s čustvi predvojnega, vojnega in povojnega časa. Bila je v središču tedanje slovenske odrske umetnosti in izoblikovala svojevrstno igralsko podobo. Svojo duhovno moč in nadarjenost je izžarevala v številnih vlogah, polnih strastne zavzetosti in intelektualne zagnanosti. Bila je buditeljica domovinskih čustev, zaznamovana s temeljnimi občutenji primorske duše v korist ljudi, kulture in doživetij tistega časa. Zaljubljena je bila v vse dobro in lepo. Pavel Skrinjar, kronist iz Sežane, navaja, da ji je od vseh odigranih vlog najbolj ustrezala vloga baronice Castelli – Glembajev v drami Gospoda Glembajevi (Miroslav Krleža). Igralec DaniloTurk- Joco, sicer tudi vodja gledališke skupine, se v knjigi Moje stoletje spominja, da je prišel v mariborsko gledališče leta 1931 in da je tam spoznal tudi Emo Starčevo. Nekoč jih je obiskal Josip Vidmar in prinesel besedilo drame Mileta Klopčiča Mati. Mile Klopčič se spominja: “Enodejanko Mati sem napisal na položaju septembra 1943. Krstno predstavo je pripravila Partizanska gledališka družina z Riglja na Dolenjskem in si prav z njo pridobila posebno veljavnost. Uprizorila jo je v kočevski dvorani ob koncu zadnjega zasedanja Zbora odposlancev slovenskega naroda 4. oktobra ob treh zjutraj. Kljub nenavadni uri so jo vsi navzoči sprejeli z viharnim navdušenjem. Režiral jo je Janez Jerman. Doživela je več kot 200 ponovitev in je prešla uspešno pot prek slovenskega ozemlja na Hrvaško in v Srbijo, v partizanske baze prekomorskih brigad v Italiji in k slovenskim društvom v Ameriki in Argentini.” Ema je bila v vlogi matere neprekosljiva. Po koncu vojne se je odločila, da bo pomagala nastajajočemu Slovenskemu gledališču v Trstu. Bila je vitalna, trdoživa, uporna. Borila se je za slovensko besedo sredi Trsta, ki ni bil naklonjen Slovencem.
