Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
30. julija 1871 se je v Brezju pri Svetem Juriju ob Ščavnici rodil Fran Ilešič, slovenski literarni zgodovinar. Umrl je 1. julija 1941(2?) v Ljubljani.
Gimnazijo je končal v Mariboru, nato pa študiral slavistiko v Gradcu. Leta 1901 je študij nadgradil z doktorsko disertacijo pod naslovom Dramatika in slovensko slovstvo. Od leta 1896 – 1919 je poučeval slovenščino na učiteljišču in drugih srednjih šolah v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je bil zaradi neposlušnosti oblastem suspendiran (zoper njega je bil uveden ukrep znižanja plače). V času službovanja v Ljubljani je začel objavljati literarnozgodovinske in jezikoslovne prispevke v Ljubljanskem zvonu in Slovanu, ter mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje. V tem času je bil še predsednik Slovenske matice (1907 – 1914) ter hkrati tudi urednik njenih publikacij. Med najbolj znanimi izdajami je vsekakor zbornik ob 400-letnici rojstva Primoža Trubarja iz leta 1908.
Maja leta 1919 je postal profesor za slovenski jezik in književnost na Vseučilišču v Zagrebu in tam ostal do upokojitve leta 1941. Od takrat je pisal večinoma v hrvaščini, saj se je zavzemal za t.i. novoilirizem, stapljanje slovenščine z drugimi južnoslovanskimi jeziki. Zato je tudi največ pisal o Stanku Vrazu, Ljudevitu Gaju in ilirizmu (literarno in kulturno gibanje v SV Sloveniji in na Hrvaškem v 19. stoletju). Pisal je še o starejši slovenski literarni, kulturni in politični zgodovini (Prešeren, Trubar in drugi). Posebej je izpostavljal vzhodnoštajerske književnike ter proučeval njihove stike s hrvaško, srbsko, češko in nemško književnostjo. Objavljal je tudi jezikoslovne članke ter članke s področja etnografije, pedagogike ter zgodovine šolstva. V hrvaščino je prevajal in objavljal antologije takratne sodobne slovenske književnosti, kar je obveljalo za najbolj tehtno delo v njegovem opusu.
Politično je bil zagovornik jugoslovanskega centralizma, zasnoval je tudi idejo o jugoslovanstvu, s čimer pa ni uspel ne takrat in ne kasneje. Prav zaradi zagovarjanja ilirizma in podobnih idej je med slovenskimi literarnimi zgodovinarji in drugimi strokovnjaki že takrat sprožal polemike in ga še danes večinoma zavračajo. Hrvaška literarna zgodovina pa mu kljub vsemu priznava, da je začetnik zgodovine hrvaške dialektologije in začetnik raziskovanja stikov hrvaškega jezika z drugimi slovanskimi jeziki. Od leta 1911 je bil dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (JAZU).
OPOMBA:
Okoli letnice njegove smrti obstaja nekaj nejasnosti, saj je v Enciklopediji Slovenije navedeno, da naj bi umrl leta 1941. Ta letnica je pripisana tudi k spletni objavi članka Janka Šlebingerja v Slovenski biografiji iz leta 1928. Povzema jo še katalog slovenskih knjižnic Cobiss, medtem ko večina drugih strokovnih in znanstvenih virov v biografskih zapisih o Ilešiču navaja letnico 1942.
Vir: http://www.pomurci.si/osebe/ilešič-fran/746/