4. aprila 1853 je v Dobriši vasi pri Žalcu umrla Fanny Haussmann, prva slovenska pesnica nemškega rodu

Podrobnosti iz njenega življenja poznamo predvsem po ohranjenih pismih njenega učitelja Tomaža Dernjača, ki jo je učil slovenščino, ko je v letih 1846–1848 služboval v Žalcu. Takrat si je dopisoval s prav tako žalskim učiteljem Franom Kocbekom. Fanny naj bi govorila francosko in angleško, poleg tega pa je bila »po svoji vzgoji prave angleške nravi«, zelo urejena in redoljubna. Dernjač je v nekem pismu tudi napisal, da kot njen učitelj slovenščine ve, »da je bila ona slovenskega jezika velika prijateljica«. 

 

Zelo je ljubila očeta, za materjo pa je dolgo žalovala. Kmalu po prihodu v Novo Celje je vzljubila slovenske pesmi. Najprej verjetno tiste, ki so jih prepevali v petrovški cerkvi, pozneje pa predvsem Prešernove.

 

V letih 1843–1847 je bil upravnik dvorca Novo Celje V. J. Dunder, ljubitelj slovanskega naroda, saj je na Dunaju izdajal dela v slovanskih jezikih, raziskoval pa je tudi literarno zgodovino slovanskih narodov. Fanny se je v pogovorih z njim verjetno začela zanimati za slovanske jezike, predvsem slovenski jezik in slovensko literaturo. Pri pouku naj bi uporabljala Murkovo knjigo Theoretisch-praktische slowenische Sprachlehre für Deutsche (1832), ki ji je pomagala pri prevajanju Prešernovih pesmi Povodni mož in Slovo od mladosti v nemščino.

 

Dunder se je po izdaji knjige Stiriens Eden (1847) vrnil na Dunaj, kjer je spremljal revolucionarne dogodke leta 1848 ter pozneje o tem izdal dokumentarno delo. S Haussmannovima je še vedno bil v rednih stikih prek pisem in tako je Fanny lahko tudi izvedela, kaj se dogaja na Dunaju. 

 

Revolucionarno leto 1848 pa je bilo prelomno tudi za Fanny Haussmann, saj je v tem letu začela objavljati svoje pesmi v liberalnih (vsaj na začetku) Celjskih slovenskih novinah. Verjetno je bila pomladi narodov naklonjena, čeprav je, glede na posledice, ki so doletele njenega očeta, ki je bil deloma žrtev takratnih revolucionarnih političnih razmer in ne le svojih gospodarskih zmot, bila tudi kritična do zahtev revolucije in jih ni jemala za samoumevne.

 

Po marčni revoluciji leta 1848, ki je na Dunaju prinesla svobodo govora, tiska in združevanja, se je tudi drugje na Slovenskem razvilo bujno organizacijsko življenje ter je vzcvetela dolga vrsta našega časopisja.

 

V Celju je bil takrat najpomembnejša osebnost zdravnik dr. Josip Šubic. Okoli njega se je zbralo večje število naših kulturnih in političnih osebnosti. V ta krog lahko poleg dr. Josipa Šubica štejemo še profesorja Josipa Drobniča, tiskarja Janeza K. Jeretina, celjskega poštarja Vincenca Gurnika, profesorja Valentina Konška in profesorja Janeza Grašiča.

Ravno iz tega celjskega kulturnega kroga je vznikla misel o izdajanju Celjskih slovenskih novin. Založništvo lista je prevzel Janez Jeretin, tiskar, založnik in začetnik slovenskega gledališča v Celju, za urednika pa so izbrali profesorja Valentina Konška.

 

Fanny Haussmann je objavljala v Celjskih slovenskih novinah ves čas njihovega izhajanja (1848–1849), pozneje pa nikjer več.