6. marca 1836 se je v Podsmreki pri Velikih Laščah rodil Josip Stritar, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in prevajalec

Leto pozneje se je vpisal v gimnazijo, kjer je bil njegov učitelj med drugim tudi Fran Metelko. Stritar je bil vzoren učenec, saj je bil vsa leta med najboljšimi in nagrajenimi dijaki, bil pa je tudi sošolec znamenite generacije vajevcev, a v Vaje ni pisal, saj se je medtem tesneje navezal na Frana Levstika. Med dijaki in študenti se je Stritar zavzemal za njegovo z vseh strani napadano zbirko Pesmi (1854), zaradi česar je imel v šoli težave, saj so nekateri konservativni duhovniki pesmi imeli za morali in veri škodljive. V drugem gimnazijskem razredu je postal gojenec tedanjega Alojzijevišča, vendar je v sedmem razredu iz zavoda izstopil, ker je spoznal, da duhovniški poklic ni zanj. Šolanje je nadaljeval na Dunaju, kjer se je kljub željam ljubljanskega škofa A. A. Wolfa, da bi študiral na tamkajšnji orientalni akademiji, vpisal študij klasične filologije. Študij sta mu omogočila stric Janez in brat Andrej, oba duhovnika, prejemal pa je tudi Knafljevo štipendijo. Sam si je denar služil kot domači učitelj, saj je poučeval v premožnih meščanskih družinah. Študij in liberalno dunajsko okolje sta Stritarja oblikovala v intelektualno dejavnega človeka z željo po spoznavanju svetovne književnosti. Od konca julija do začetka septembra 1861 je tako potoval po Belgiji in Franciji, leta 1871 je obiskal Švico, leta 1873 je bil v Dresdnu, v Slovenijo pa ni prišel pogosto. Septembra 1873 se je oženil s Terezijo Hochreiter iz kmečke družine v Aspangu pri Dunaju. Leta 1874 se jima je rodila hči Kamila, ki je čez nekaj mesecev umrla, leta 1875 pa sin Milan Jožef, kasneje profesor za kemijo na dunajski poljedelski visoki šoli. Študij je končal leta 1874 in postal pripravnik na gimnaziji v 18. dunajskem okraju (Hernals). Leto kasneje je postal učitelj, profesorski izpit pa je opravil leta 1878 in kmalu postal profesor na gimnaziji v 8. okraju (Josefstadt), kjer je ostal vse do upokojitve leta 1901. Poleg klasičnih jezikov je poučeval še nemščino, francoščino in lepopisje. Med 1. svetovno vojno in po njej je zaradi splošnega pomanjkanja močno opešal, odpovedal mu je vid in nazadnje je skoraj popolnoma oglušel. Januarja 1923 se je preselil v Rogaško Slatino, kjer je stanoval v vili Jakomir (danes Stritarjev dom), prejemal narodno pokojnino in bil odlikovan z redom svetega Save III. stopnje. Že leta 1919 pa je bil izvoljen za častnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (JAZU). Umrl je v Rogaški Slatini 23. novembra 1923. Pokopan je na ljubljanskem Navju.

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Stritar

Priporočamo tudi: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi621384/