Medobčinski muzej Kamnik vabi v sredo, 15. maja ob 19. uri v rojstno hišo Rudolfa Maistra na Šutni 23 na odprtje odprtje nove razstave Naši mejniki – boji za severno mejo in Maistrovi borci s kamniško-domžalskega območja.
V bojih za severno mejo predvsem v letih 1918 do 1919, pa še pozneje, vse do plebiscita na Koroškem leta 1920, so sodelovali tudi fantje in možje iz nekdanjih občin Kamnik in Domžale ter vseh pripadajočih vasi in krajev naokrog. Večina se je borila že na frontah v veliki vojni (1914–1918), največkrat na soški ali pa na vzhodni fronti v Galiciji; nekateri celo na obeh. Nato so po končani vojni, ki jo je Avstro-Ogrska, katere del smo bili do leta 1918 tudi Slovenci, izgubila, kot prostovoljci odšli še na pomoč Maistru v boje za Maribor, južno Štajersko in Koroško; kot so dostikrat rekli in zapisali v svojih dnevnikih ali kratkih pričevanjih o teh zmede, strasti in bridkosti polnih dneh.
Raziskovanje, kdo je sodil med borce za severno mejo, se zaplete že na začetku, pri definiciji, glede katere se ne strinjajo niti zgodovinarji, kaj šele povsem običajni ljudje; med njimi tudi potomci borcev za severno mejo, s katerimi smo za razstavo Naši mejniki (naslov smo si izposodili iz Maistrove pesmi) s filmsko kamero posneli tudi portrete o borcih za severno mejo oz. Maistrovih borcih. Tako so jih vsi sogovorniki tudi imenovali. Kar je prav gotovo zanimivo, saj so hkrati omenjali, da so se njihovi očetje, dedje in strici borili na Koroškem ali pa so celo vedeli in imeli tudi pisne dokaze, da je bil njihov poveljnik znani mladi Maistrov sodelavec Franjo Malgaj iz Šentjurja pri Celju in ne sam Maister. Po vsem tem lahko sklepamo, kako karizmatična in vodilna osebnost je bil v prelomnih časih od leta 1918 do leta 1920 Rudolf Maister, ki je vojake po štiriletni vojni prepričal, da se morajo vrniti na bojišče: tokrat za njihovo pravo domovino.
Kamniško-domžalskih borcev za severno mejo s seznama za zbornik leta 1979, ki ga je pripravil Janko Kuster, je malo manj kot sto. Nekaj imen smo dodali še iz poglobljenega raziskovanja zgodovinarja Radovana Pulka, ki je na pobudo Zveze društev general Maister pripravil nov seznam za posebno knjižico. Izšla naj bi jeseni. Nekaj novih imen borcev za severno mejo pa smo našli s pomočjo njihovih potomcev, ki so se z različnimi dokumenti, fotografijami in ustnim izročilom oglasili ob našem povpraševanju in iskanju. Na seznam kamniško-domžalski borcev smo dodali tudi tiste, ki so se v Kamnik ali Domžale priselili pozneje ali v njem preživeli le del svojega življenja. Gotovo pa bodo nekatera imena pozabljeni za zmeraj in nekatere zgodbe precej okrnjene, saj jih ne poznajo niti hčere in sinovi borcev za severno mejo, kaj šele njihovi vnuki. Morda smo jih s to razstavo in s temi portreti vendarle še nekaj ujeli. Sto let, ki smo jih od takrat našteli do letos, je v življenju človeka pač dolga doba.
