Stolnica

Leta 1365 je grofica Katarina, žena goriškega grofa Alberta IV., na Novem trgu postavila majhno kapelico, posvečeno sv. Ani in sv. Leonardu. Leta 1385 so na mestu kjer je stala kapelica, s prispevki meščanov in goriških plemičev, začeli graditi cerkev posvečeno sv. Hilariju in Tacijanu. V letu 1400 je bila cerkev že skoraj končana in vsi verski obredi Goričanov so se preselili vanjo. Od leta 1460 naprej je imela cerkev sv. Hilarija in Tacijana tudi svojega župnika (vemo, da je bila cerkev vsaj do leta 1296 pod Solkansko župnijo), kateremu so deželni stanovi leta 1500 postavili skromno hišo za cerkvijo. Končni dogovor o novi župniji je bil sklenjen leta 1570, ko je bila župnija podana Goriškemu arhidiakonu. Ta je imel škofijska pooblastila, saj oglejski patriarhi, ki so bili beneški in so živeli v Benetkah, niso smeli opravljati cerkvene službe na ozemlju Avstrije. Konec 17. in začetek 18. stoletja je stolnica dobila podobo, kot jo poznamo danes. Cerkev je dobila dve stranski ladji in galerije. Strop je poslikal slikar Quaglio (Qualeo) iz Koma, ki ga je s tem namenom v Gorico pripeljal župnik Križaj (Crisai). Pod cerkvijo je kripta, kamor so pokopavali člane plemiških, pa tudi drugih uglednih družin. Sicer pa je bilo goriško pokopališče nekoč na prostoru okoli stolne cerkve in je imelo vhod tam, kjer je danes vhod na Kvesturo. Cerkev je v svoji zgodovini gostila veliko znanih in pomembnih ljudi. Poleg plemstva je leta 1782 v njej maševal papež Pij IV. Žal je bila stolnica med prvo svetovno vojno zelo poškodovana, zato so bile stropne freske za vedno izgubljene. Poleg tega je bila že v letu 1866, zaradi širjenja ceste, porušena tudi kapelica sv. Ane in sv. Leonarda, ki je predstavljala apsido na levi strani oltarja.