Juro Adlešič se je rodil 7. 5. 1884 Mariji in Ivanu Adlešiču iz Adlešičev št. 14 (danes št. 2, po domače pri Tojaginih), kot zadnji od njunih enajstih otrok.
Juro je maturiral na ljubljanski klasični gimnaziji in nato nadaljeval študij na Dunaju. Na dunajski univerzi je leta 1910 promoviral iz prava. Potem se je posvetil odvetniški praksi in leta 1918 v Ljubljani odprl lastno odvetniško pisarno.
Strokovno se je ukvarjal tudi s študijem gospodarskih in političnih vprašanj ter deloval na publicističnem področju. Svoje članke je objavljal v Slovencu, Zori, Edinosti, Zlati dobi, Času in drugod.
Bil je član banovinskega sveta, predsednik slovenske sekcije Zveze mest Kraljevine Jugoslavije ter podpredsednik Orlovske zveze. 10. decembra 1935 je bil izvoljen za predsednika ljubljanske mestne občine, kot je bila tedaj poimenovana županska funkcija. Ob prihodu italijanske vojske v Ljubljano 11. aprila 1941 je okupatorju izročil mestne ključe, nato je županoval še do 2. junija 1942, ko je zaprosil za razrešitev in se jeseni 1942 umaknil v Italijo.
Zaradi županovanja v Ljubljani med italijansko okupacijo ga je potem do konca življenja spremljal pečat kolaboracije. Po drugi svetovni vojni je leta 1949 emigriral v ZDA. Delal je na farmi v lasti rojakinje iz Bele Krajine kot navaden delavec.
Domov, v rojstno hišo v Adlešičih, se je vrnil tri leta pred smrtjo in tam 29. septembra 1968 tudi umrl. Pokopan je na adlešiškem pokopališču.
Po njegovi smrti so njegovi sorodniki postavili leseno spominsko ploščo na mestu kjer je stala njegova rojstna hiša.
