Pred nastopom digitalne dobe in preobrazbe knjižnic v kulturne centre je bila podoba ali bolje rečeno stereotip knjižničarja približno tak:
učen knjižni molj, ki v službenem in prostem času požira knjige, večkrat ženskega kot moškega spola, precej introvertiran, komunicira zadržano, izza pulta, kjer v neposvečenim osebam nedostopnem hramu skrbno čuva knjižne zaklade, razživi se le ob obisku drugega knjižnega molja, ki s svojo osebnostjo in z znanjem seva globoko spoštovanje do knjig. Ker je knjižnica zanj svetišče, obiskovalce neizprosno opozarja na red in mir.