V glasilu Slovenska mladina, 3. december 1939/40, je na straneh 67 in 68 objavljen nekrolog V spomin Francu Primcu, napisal ga je Karel Destovnik Kajuh.
V celoti se nekrolog glasi :
V SPOMIN FRANCU PRIMCU
Pred dobrim mesecem so naši dnevniki objavili vest o samomoru dijaka Primca Franca iz Celja. Nič preveč besedi niso izgubljali. Skušali so sicer razjasniti tragičen korak mladega človeka; o dejstvih, tistih dejstvih, ki so ga do tega privedla pa so molčali.
Nič črnih zastav ni bilo, nič pevcev in godbe; kar tako kot po navadi, če siromak umre. Tisti pa, ki jim življenje nikoli ni dajalo brig, so se čudili in izpraševali: „Čudno, kaj neki ga gnalo je v smrt?” Čeravno je od vsepovsod kričalo, da ga je svet s svojo brutalnostjo k temu napotil, niso hoteli spregledati in niso odprli oči.
V nas mladih pa je vse to zapustilo neizbrisen pečat, ki ga nihče ne izruje, a kar smo čutili pri tem, je težko dopovedati. Vsi smo še bolj na široko odprli oči in si prilili v srca sovraštva in mržnje do tega sveta, ki daje milost le brezsrčnim, surovim tiranom, ki jim ni mar za življenje milijonov.
Pa bi prišel kdo od nekod in rekel: Lažete, tega ni svet zagrešil. Tako bi mu rekli, vsi mladi, brez vsakih razlik, bi mu rekli: Stradal je? Kdo je kriv tega? In onemel bi.
Pa bi še dalje mu rekli: Videl je svet ves lažen in gnil in mračen tako, da svoje ni videl mladosti!
Vprašali bi ga, ki bi nam rekel, da lažemo: Koga boš sodil – dobo ali človeka, ki se je v krčih boril proti njenemu nasilju? Koga – povej?! In spet bi utihnil.
Lahko bi mu zastavljali vprašanja ves dan, ves teden … Slednjič bi morda spoznal in nam rekel: Star sem že, vidim že slabo, oprostite, da sem vas žalil!
