Andrej Žigon se je rodil 9. januarja 1952 v Logatcu. Prvo pesniško zbirko Zeleni oblaki je izdal leta 1971. Leta 1986 se je z diagnozo manične depresije kot učitelj invalidsko upokojil in še več let nihal med življenjem in smrtjo. Ko mu niti tretji poskus samomora ni uspel, se je odločil za življenje. Leta 1986 je izdal svojo drugo pesniško zbirko Krt v sedlu, začel je fotografirati, podarjati fotografije in organizirati dobrodelne dogodke, s pomočjo katerih je do konca življenja zbiral denar za ljudi s socialnega roba in predvsem reveže na Madagaskarju. Želel si je izdati tudi tako imenovani Regratov venec – nekakšno poslanico s citati slovenskih pesnikov in Svetega pisma ter lastnimi verzi. Žigonov prijatelj, kritik in pesnik Peter Kolšek je kot »regratov venec« razumel vso poezijo logaškega pesnika in na tem temelju tudi uredil posthumno izdano zbirko Andrej Žigona z naslovom Regratov venec. Ta nas znova prepriča, da je bil Žigon pri svojem pesnjenju individualist in nekonformist. Njegova prva pesniška zbirka je izrazito mladostniška, v drugi pa postanejo pesnikovo besedišče, pa tudi sintaksa in metaforika veliko bolj ostri – ne upesnjuje več le trenutka, temveč postane kritičen, ironičen in satiričen opazovalec družbe. Žigon uporablja veliko metafor, ki so zelo močne, sploh v kombinaciji s prostim verzom in ritmom besed. Njegovo pesnjenje je zaznamovala, kot jo je imenoval − »trpljenjska in vztrajnostna poezija« Franceta Prešerna. Poleg tega je Logatčana privlačila ljubezen do narave in doma, česar ne opazimo le pri Prešernu, ampak veliko bolj očitno pri Srečku Kosovelu, Jožetu Udoviču in Federicu Garcíi Lorci, ki so prav tako vplivali na Žigonovo pesnjenje. Kosovel je na slovenskih tleh izpeljal predvsem pomemben prehod iz vezane besede v prosti verz, ki ga je občudoval in za lasten izraz izbral tudi Žigon. Pomembno vlogo pri njem dobi tudi metafora, na katero po zgledu Federica Garcíe Lorce stavi notranjski pesnik Jože Udovič. Njegova metafora, ki prestopa mejo logike in vključuje imaginacijo, simbole, fantastiko in sinestezijo, je fascinirala tudi Andreja Žigona. Metafora je pri Žigonu tesno povezana s podobami in silami iz narave, na katere se je opiral tudi valižanski pesnik Dylan Thomas.
Ključne besede: Andrej Žigon, pesnik, Zeleni oblaki, Krt v sedlu, Regratov venec, slovensko pesništvo od 1950 do 2000, France Prešeren, Srečko Kosovel, Jože Udovič, Federico García Lorca, Thomas Dylan
