Avtor je opisal zgodovino znane Hlebanjeve domačije v kateri je ohranjen najstarejši slovenski kmečki strop z letnico 1506. V belopeškem urbarju iz leta 1498 so omenjeni Kanziann, Jacob in Balthaser Klebanna. V naslednjih stoletjih s pomočjo terezijanskega in jožefinskega katastra iz 18. stoletja ter franciscejskega katastra iz 19. stoletja sledimo prenosom Hlebanjeve domačije iz roda v rod. Priimek Hlebanja se je ohranil do danes. Med obema vojnama je ob robu Hlebanjeve posesti Na Glavi ljubljanska družina Koblar zgradila počitniško vilo, kasneje počitniški dom. Hlebanjevi so v času druge svetovne vojne sodelovali s partizani, ki se jim je pridružil tudi avtor prispevka in bil zaprt v taborišču Mauthausen. Po vrnitvi iz taborišča je 1946 nadaljeval s šolanjem, leta 1952 diplomiral in kasneje doktoriral iz strojništva. Tudi drugi člani Hlebanjeve družine so se izšolali in razselili po svetu. Danes na Hlebanjevi domačiji gospodari Pavel Hlebanja, mati Mojca pa se ukvarja s sirarstvom kot dopolnilno dejavnostjo. Avtor je izdelal tudi rodovnik Hlebanjevega rodu, ki je zelo razvejan iz kaže, da so imeli veliko otrok. Prva delitev sega že v 16. stoletje, ko sta se dva od prvih treh omenjenih Hlebanjev preselila vzhodno od domačije. Naslednja cepitev se je zgodila leta 1771, ko je bila zgrajena hiša v Hladniku, kjer je živel Vidičev rod. K Hlebanjevi domačiji spada tudi kapelica iz leta 1827 in značilna štirikapnica v Bukovju z najstarejšo ohranjeno letnico 1843.