Zamisel o potujočem knjižničarstvu se je v koprski osrednji knjižnici porodila že kmalu po drugi svetovni vojni. Ljudem na podeželju se je knjigo približevalo s potujočimi kovčki, predhodniki današnjega potujočega knjižničarstva. Vaščani so knjige radi sprejemali, mreža krajev se je iz leta v leto širila in postopoma tlakovala pot prvemu slovenskemu bibliobusu, ki je med bralce koprskega podeželja krenil v januarju leta 1973. Srečko Vilhar, tedanji ravnatelj Študijske knjižnice v Kopru, je prvo slovensko potujočo knjižnico na kolesih strokovno organiziral s pomočjo Vladimirja Pavlinića, ravnatelja Mestne knjižnice Rijeka, ki je v nekdanji Jugoslaviji uvedla prvi bibliobus. TAM-ov avtobus je iz vasi v vas dnevno prevažal 2.000 knjig. Police v vozilu so bile že takrat rahlo nagnjene navzgor, prav tako kot v današnjih sodobnih bibliobusih, knjige pa so bile nanje pritrjene z elastiko, da jih med potjo ne bi premetavalo. S knjižnim katalogom in kartotekami bralcev je bil bibliobus prava knjižnica v malem, četudi na štirih kolesih. Čeprav je bila potujoča knjižnica sprva namenjena le koprskemu podeželju, je kmalu razširila svoja izposojevališča na območja piranske, izolske, sežanske in ilirskobistriške občine. Z rednimi postanki v 83 vaseh so potujoči knjižničarji že prvo leto s knjigo »okužili« 2.350 novih bralcev. Z bibliobusom so se ustavljali sredi vasi, vedno na istem prostoru in ob istem času, da so jih ljudje lažje poiskali. Na prihod so jih opozorili z glasbo, preko zvočnika, montiranega na strehi vozila. Na obisk bibliobusa so zelo vplivale vremenske razmere in letni časi. Vaščani so veliko brali ob deževnih dneh in pozimi, ko so imeli več prostega časa. Poleti pa je bibliobus »počival«, saj je bilo nesmiselno ponujati knjige v branje, ko so bili vsi vaščani na poljih.
Prva slovenska potujoča knjižnica
Slika
