Mirjana Vogrinc – Steblovnik levo ob dirigentu Janku Hočevarju. Tamburaško dejavnost na celjskem je po 2. svetovni vojni pričel g. Janko Hočevar, ki je iz skupine tamburašev nekdanje sindikalne podružnice živilcev izoblikoval tamburaški zborček. Ta se je kasneje priključil tamburaškemu orkestru železničarskega društva France Prešeren Celje, ki predstavlja korenine današnjega orkestra AKORD. Leta 1955 je iz prvotno dveh tamburaških orkestrov, mlajšega in starejšega, nastal en sam. Tisto leto je dirigent g. Janko Hočevar skrbno izbiral nov podmladek, med katerimi sem bila tudi jaz. Na takratno učiteljišče sem, kot sedemletno dekle najprej hodila na »teorijo glasbe« in pozneje dobila instrument. Igrala sem bisernico vseh osem let. S številnimi nastopi, skrbno izbranim programom, ki je zajemal široko glasbeno literaturo in s preciznim igranjem si je naš orkester pridobil, v letih od nastanka, izjemno kvaliteto. V izjavah glasbenih strokovnjakov in v časopisnih člankih je bilo izrečenih mnogo priznanj in pohval. S trdim delom in pridnostjo se je kakovost igranja zelo povečala. Kmalu smo začeli dosegati prve uspehe. Leto 1961 je bilo festivalsko leto. V Osijeku, zibelki tamburaštva, je 23. in 24. aprila potekal 1. festival tamburaške glasbe v Jugoslaviji, s čimer se je g. Janko Hočevar z zlatimi črkami zapisal v zgodovino festivala kot eden izmed idejnih pobudnikov novega načina tamburaškega dela. Za nas je bilo potovanje v Osijek in tekmovanje našega orkestra na festivalu posebno doživetje. Prepričali smo občinstvo in strokovno komisijo ter prejeli srebrno plaketo. V letih, ki so sledila smo doživeli še veliko število uspelih nastopov in koncertov po Sloveniji in Jugoslaviji.
Tamburaški orkester železničarskega društva France Prešeren v Celju (1956)
Slika
