Visoko nad izvirom reke Reke v Dletu, ob robu snežniških gozdov, na samem robu meje med Slovenijo in Hrvaško, že sto let samuje grob ruskega ujetnika. Grob je lepo negovan in ograjen z visoko leseno ograjo. Že peta generacija gozdarjev na tem območju skrbi za ta skromen grob. Od kar je tu državna meja je obiskovalcev še manj. Ohranilo se je tudi ime groba »Pri Rusu«. Redni obiskovalci pa pokojniku v spomin vedno na grobu prižigajo svečko in grob krasijo s cvetjem.
Srečnemu naključju gre pripisati, da smo pred dvajsetimi leti odkrili kdo je nesrečnik, ki je daleč od doma našel svoje zadnje domovanje v naših gozdovih. Dobro sodelovanje med dvema sosednjima zgodovinskima društvoma v IIirski Bistrici v Sloveniji in v Klani na Hrvaškem, je pomagalo h razkritju podatkov o umrlem ruskem vojaku. V župnijskem uradu v Klani so zasledili podatke o umrlem ruskem ujetniku, niso pa vedeli za njegov grob. To pa smo vedeli na slovenski strani.
In sedaj vemo, da v samotnem grobu ležijo posmrtni ostanki dvajsetletnega ukrajinskega vojaka z imenom Panfil Gladkij Savov iz Mogilne v pokrajini Podolija v Ukrajini. Iz beležke v mrliški knjigi zvemo, da je umrl od izčrpanosti in podhranjenosti pri sekanju drevja. Žal pa ne izvemo, zakaj so ga njegovi tovariši soujetniki pustili kar tam. Pri odkrivanju podatkov o pokojniku je odločilno vlogo imel g. Franc Poklar, upokojeni pravnik iz Podgraj pri Ilirski Bistrici.
Gozdarji na tem območju od prve svetovne vojne dalje samoiniciativno skrbijo za ruski grob. Dosedanji srbnik Danilo Sedmak je to delo opravljal že polnih 20 let. Skrb za grob je že predal svojemu gozdarskemu nasledniku.
O odkritju osebnih podatkov umrlega ruskega ujetnika sem navezal stike z Ruskim veleposlaništvom v Ljubljani. Posebno s tedanjim ruskim veleposlanikom Igorjem Romanovim ter Tatjano Zarovo kulturno atašejko ter dr. Francem Žnidaršičem državnim sekretarjem za vojne žrtve. Skupaj smo obiskali grob v Dletu, 27. aprila 2001. Ruski veleposlanik se je v kratkem nagovoru v ruščini zahvalil pokojniku za njegovo žrtev in položil na grob šopek krvavo rdečih nageljnov. V povratku v dolino, smo obiskali še Črni dol pod Snežnikom, kjer je ob planinsko taborniški koči še en grob neznanenega ruskega vojaka, za katerega pa še ne najdemo podatkov. Ruska ambasada v Ljubljani še ohranja stike z občino Ilirska Bistica in je prevzela delno skrb za oba grobova.
Slika: Ob grobu ruskega vojaka v Dletu z leve: Vitomir Dekleva, tedanji podžupan občine Ilirska Bistrica, Tatjana Zarova, kulturna atašejka ruskega veleposlaništva, veleposlanik v Sloveniji Igor Romanov, pred njim njegova soproga, g. Franc Poklar, dr. Franc Žnidaršič, Danilo Sedmak in Vojko Čeligoj. Ob slovesu se nam je pridružil tudi še ilirskobistriški župan Franc Lipolt in se zahvalil vsem prisotnim za izkazano skrb, da se ohrani spomin na pokojnika in sploh žrtve v veliki moriji prve svetovne vojne. (Vojko Čeligoj, 10.6.2016)
