Tam okoli sredine 20. stoletja se je začel naš svet temeljito preobražati. Prav v vsem. Tudi v otroških igrah. Primerjava tistega, s čimer se igrajo otroci danes, in tistega, kar nas je razveseljevalo tja do 50-ih let prejšnjega stoletja, je kot dan in noč. – Otroci (v Zagorju na Pivki) smo trepetali v strahu in pričakovanju, ko se je nad vasjo utrgal oblak in so s Taborskega grebena po Srednji ulci dol pridrle poplavne vode, naredile ob cesti jezerce in se potem le počasi razlivale na severno stran proti Zevnikom. Še malo prej razbesneli hudournik se je umirjal v potoček, ki se je prerival med debelim nanosom blata. Takrat smo prišli mi mulci na svoj račun. Zabredli smo v blato, zidali blatne jezove, z njimi pregrajevali vodni tok, ga preusmerjali, na pregrade nameščali iz repe, pese in ustreznih lesenih letvic narejena mlinska kolesa, ki so se veselo vrtela na paličastih oseh. Hitro smo poprijeli, kjer je voda začela odnašati jez. Zaposleni smo bili telesno in miselno. Razmišljali smo, kako na svoj mlin speljati kar največ usihajoče vode in tako zadevali na sosedova hotenje in njegovo pravico; in bi se bili na koncu sprli, če se skromni vodni tok ne bi prej umaknil sam vase. In konec. (sf)
Otroške igre včasih
Slika
