Še sredi prejšnjega stoletja je bilo balinanje edini šport na vasi. Tako tudi v Zagorju na Pivki. Zvečine se je dogajalo ob nedeljskih popoldnevih, navadno pa se je začelo že po deseti maši, okrog enajstih. Povezano je bilo z gostilnami, ki so premogle skromne balince-balinplace. Kjer jih ni bilo, je šlo tudi brez njih, kar po vaških borjáčih in ulicah gor in dol. Kugle so bile okorne, lesene, doma narejene; posebnopa so bile cenjene rožičevke, narejene iz trdega rožičevega lesa. Igralo se je brez kompliciranih pravil, zmagala je tista dvo- do štiričlanskaskupina, ki je prej pridelala 21 puntov. Glasna odobravanje so dobivali tisti, ki so znali kuglo bolj približati balinčku, predvideti tudi, kam jo zagnati, da ji bo neraven teren pomagal k balincu. Sloveli so pa tisti, ki so bili dobri tolkači, ki so le poredkoma falili.
Prtído se je igralo za liter vina. Spremljalo jo je dosti radovednežev, ki so dogajanje hrupno kibicirali. Tudi igralci so postajali po drugi ali tretji prtídi, se pravi po drugem ali tretjem litru, vse zgovornejši in vse glasnejši. Pa se je večkrat zgodilo, da so se doma skrbno pripravljene nedeljske južne ohladile in skazile. Gospodinje so vile roke, tudi ob izkušnji, da bo doma spet direndaj.