„Vojna knjižica” mojega deda Jožefa Cotiča (1922-1986). Bil je sin štandreška zidarskega mojstra Jožefa Cotiča (njegov rod je izhajal z Vrha – z bratom Ivanom je vodil gradbeno podjetje) in gospodinje Julije Okroglič s Trščakov (Kal nad Kanalom). Pred in med drugo svetovno vojno je bil kot delavec zaposlen v livarni Safog v Gorici. Vojaški rok pod italijansko okupacijo je služil v Parmi in Fanu. Med nemško okupacijo je bil – kot mnogo drugih sovaščanov – prisilno mobiliziran v nemško inženirsko organizacijo Todt. S politiko se ni nikoli ukvarjal, a kot narodno zaveden Slovenec – vzgojen v duhu tradicionalnih krščanskih vrednot, katerim je ostal zvest celo življenje – je takoj stopil v stik z Osvobodilno fronto slovenskega naroda in material Todt-a preusmerjal k partizanom. V Renčah je za vsako pošiljko materiala prejemal potrdilo partizanske komande. Od 9. maja 1945 do 18. junija 1945 je bil mobiliziran v motorizirani divizion artiljerijske brigade 31. slovenske divizije NOVJ kot borec-bolničar. Od 18. junija 1945 do 26. novembra 1945 je bil bolničar 2. baterije 1. brigadnega diviziona artiljerijske brigade 31. divizije 4. armade JA. Od 26. novembra 1945 do 5. januarja 1946 je – vedno kot bolničar – služboval v 4. bateriji 1. diviziona artiljerijske brigade 43. “istrske” divizije. Asistiral je partizanskemu zdravniku in povojnemu vojaškemu zdravniku ter radiologu dr. Gojmirju Klanjščku – Borutu.
Vsemu temu je potrebno dodati anekdoto, ki bi lahko imela tragične posledice. Zaradi “napačnih” informacij so nekateri “partijci” mojega deda obtožili sodelovanja z zgoraj omenjeno nemško organizacijo Todt. K sreči je on ves čas hranil v nogavici potrdila o svojem zgodnjem sodelovanju z Osvobodilno fronto in s tem si rešil življenje. Po vojni so mu novi slovenski oblastniki ponudili zaposlitev v vojski ali policiji. Ponudbo je takoj odklonil in se vrnil v rojstno vas, kjer je odprl okrepčevalnico, nato pa tudi zelo znano pekarno. 19. januarja 1946 mu je štab 4. armade izdal dokument z napisom: „Ima pravo prelaziti staru granicu kod Planine i Postojne”. Od maja 1945 je bil poročen z Doro Brankovič iz Jeremitišča pri Štandrežu, ki mu je 21. decembra 1945 rodila prvorojenko Vilmo, leta 1952 pa še sina Albina.
