Vsem tem prijetnim, pa tudi „luštnim fantom“ in prijateljem je ime Marjan. Niso si v sorodu, vse štiri je „življenje pripeljalo“ v skupno „žlahto”.
Sledijo z leve: Marjan Gajšek; Marjan Žmaher, moj pokojni brat (v beli jopici); Marjan Mavrljak in Marjan Škoflek, moj mož. Gajšek in Mravljak sta bila poročena s setrama, Mileno in Ivanko, roj. Jager, mojima sestričnama, žal tudi že pokojnima.
Bratranci in sestrične smo se srečevali, običajno ob božiču, veliki noči in ob dnevu spomina na mrtve na domu naše pokojne stare mame Rotije Arzenšek v Bodrežu, v vasi blizu Šentvida pri Grobelnem. Kljub temu, da je stara mama Rotija pokojna že skoraj petdeset let, še vedno rečemo, da „gremo k stari mami“.
Ti naši Marjani so pravi veseljaki, ki so v ta naša druženja prinašali prijetno razpoloženje in krepili naše sorodstvene in tudi prijateljske vezi. Žal se naših srečanj zadnjih pet let po smrti mojega brata udeležijo samo še trije Marjani, a tudi ti še vedno poskrbijo, da je naše druženje prijetno.
