Na Titovem vrhu smo ilirsko bistriški planinci bili kar nekajkrat toda, vedno v družbi naših planinskih prijateljev iz Tetova pa tudi s planinci z Reke, Mostarja, Vršca in Beograda. Masovni Pohodi na Titov vrh za vsakoletni Dan mladosti so postali tradicionalni.
Za nas, ki smo bili najbolj oddaljeno planinsko društvo je bil ta obisk pravcati podvig.
Vedno so nas gostoljubno sprejeli v Tetovem v tamkajšnjem pobratimskem planinskem društvu Ljuboten. Planinski prijatelj Tetovčan Boško Jovanoski nas je tudi vsakič pospremil prav na vrh 2747m visokega Titovega vrha. Enkrat se nam je pridružila tudi naša prijateljica, slovensko-makedonska pesnica Bistrica Kranjec Mirkulovska za kar smo ji še posebej hvaležni. Na pot smo krenili iz Hotela na Šar planini. Razvlečena travnata planina, planinsko ni zahtevna le pot se vleče in vleče. Planina je ob robu nekaterih etničnih skupin in je zaradi tega marsikdaj na udaru. Visok stolp na njenem vrhu pa še najpogosteje, bi pa lahko bil za vse obiskovalce gora s prijazno planinsko postojanko na vrhu. Titov vrh, po makedonsko Titov vrv, se je pred tem imenoval Aleksandrov vrh in še prej Golemi Turčin. Sliši se kar nekam režimsko, na srečo pa bo gora vedno ostala gora in to lepa gora.
Na sliki:
Skupina bistriških planincev sredi pohodniškega vrveža po vršnim stolpom na Titovem vrhu. Z leve Rafael Smrdel (s klobukom), v križastih srajcah Marijan in Mirjam Čeligoj. (Foto V. Čeligoj)
189/vč
