Zadnje dni novembra 1985, za praznične dni tedanjega časa, smo se bistriški planinci odzvali vabilu PD Platak Reka, da na Kosovu sklenemo naš krog osmih prijateljskih planinskih društev. Bil je izziv posebne vrste, saj nihče od nas še ni bil v tej avtonomni pokrajini, niti na kosovskih planinah. Potovanje in program so pripravili reški planinci z neumornim predsednikom Viktorjem Stipčićem. Iz našega društva smo se dogodka udeležili štirje delegati: Jožica Vidmar, Egon Butinar, Drago Jaksetič in Vojko Čeligoj. Pot smo si skrajšali s poletom do skopskega letališča. Do Prizrena smo potovali s kombijem in dalje z džipom da bi dosegli 40 km oddaljeno mesto Dragaš, visoko v zasneženih planinah. Že v Prizrenu nas je dva dni čakal mladenič, katerega oče je poklicno služil vojsko v Podgradu in je zabičal sinu, da mora pripeljati vsaj nekoga od Slovencev na njihov dom. Seveda smo v Dragašu obiskali tega možaka in bili presenečeni nad njegovim domom. V tovarni Jelovica v Škofji Loki je nabavil tipsko gorenjsko leseno hišo in jo postavil sredi stavb, značilnih za Kosovo. Žal so nas doma čakale delovne obveznosti in smo morali odkloniti očetovo gostoljublje. Kasneje se je izkazalo, da je prav ta mladenič bil rojen v Ilirski Bistrici, s čimer se nismo mogli pohvaliti niti mi štirje iz »bistriške delegacije«!
Mesto Dragaš je na višini 1.200 m, kjer ne uspeva niti krompir in povrtnina. Predsednik občine nas je pozdravil in zagotovil, da živijo skromno, vendar dobro (?), čeprav je zaposlen le vsak dvajseti občan in da njihovi občani delajo v 22 državah. Bili so optimisti. Upajo, da jim predvsem zimski turizem odpre vrata do gospodarskega razvoja. V pogovorih je bilo čutiti nelagodje, saj so bili še živi dogodki iz leta 1981, ko so Kosovo pretresle velike demonstracije pa tudi velika pričakovanja!.
Kljub temu, da je že zapadel prvi sneg smo se podali v njihove hribe, do vasi Bistrica (kako domače), kjer so v skromni šoli pripravili kulturni program, zunaj pa zaplesali v njihovih nošah ob udarcih po bobnih. 231/vč
